Uprizoritev romana Ivana Cankarja. Maturitetno branje 2026.
Roman Na klancu Ivana Cankarja ima izrazite literarne lastnosti, ki ga uvrščajo med temeljna dela slovenske moderne in socialno-psihološkega realizma. Njegova osrednja vrednost je v izjemno poglobljeni psihološki karakterizaciji likov, predvsem matere in hčere Francke, ki nista zgolj nosilki socialnega položaja, temveč notranje razklani, čustveno zapleteni osebnosti. Cankar z drobnimi, pogosto simbolno obarvanimi detajli razkriva notranje stiske, občutke krivde, ponižanja in hrepenenja, kar daje romanu velik čustveni in etični pomen.
Pomembna literarna odlika romana je tudi socialna kritičnost, ki pa ni plakatna ali moralistično neposredna, temveč subtilno vtkana v usode posameznikov. Revščina, razredna neenakost in brezizhodnost malega človeka so prikazane kot sistemski problem, ki razčloveča tako zatirane kot tudi tiste na oblasti. Klanec kot osrednji motiv deluje simbolno: predstavlja naporno, skoraj nemogočo pot navzgor, torej socialni vzpon, ki ostaja večinoma neuresničljiv, obenem pa tudi eksistencialno breme življenja. Posebna vrednost romana je Cankarjev slog, ki združuje realistično pripovednost z izrazito liričnostjo. Jezik je zgoščen, ritmičen, pogosto metaforičen, kar presega zgolj opisovanje zunanje stvarnosti in ustvarja močno razpoloženjsko atmosfero.
Pripovedni tempo je umirjen, premišljen, kar omogoča poglobljeno doživljanje notranjega sveta likov in poudarja občutek neizogibne usode. Roman odlikuje tudi etična in humanistična razsežnost. Cankar ne obsoja svojih likov, temveč jih razume in sočutno spremlja, pri čemer posebej izpostavlja materinsko žrtev kot eno temeljnih moralnih vrednot. Na klancu tako ni le socialni roman, temveč tudi globoko pretresljivo literarno delo o dostojanstvu, trpljenju in neuresničenem življenju, ki svojo aktualnost ohranja tudi v sodobnem branju.
»Nikoli jih ne doidem!«, si je
mislila (Francka) in zazdelo
se ji je, da bi jih ne došla nikoli,
če bi tekla z njimi do konca
sveta in do konca življenja.
Ležala je na kolenih in na
obrazu, kakor da bi molila;
kruh je ležal na pesku, molitvenik
je držala v iztegnjeni roki.
A Francka je vstala.
In spet padla.
In Francka je spet vstala.
Porivali so jo, pehali, se ji smejali.
In je padla.
In je Francka spet vstala.
Pahnil jo je ljubljeni moški.
In Francka je vstala.
Pehala jo je mati, smejala se sestra.
In Francka je spet vstala.
Oče njenih otrok je zbežal, za zmeraj.
In Francka je spet vstala.
Šivala je, na poljih delala.
Po hišah beračila.
Z bolnimi očmi šivala.
Z raskavimi rokami kopala.
Kruh iz prahu zamesila.
Na klancu siromakov.
A bilo je upanje.
Bila svetloba, in ljubezen.
In je Francka tekla za vozom.
Tekla in tekla.
In padala, okrvavljenih kolen.
Vsa v prahu.
In vstala in vstajala.
In tekla.
In tekla.
In leta. Trije otroci.
In tekla.
Padala, okrvavljenih kolen.
In vstala in vstajala.
In tekla.
In ni bilo več upanja.
In je upanje postalo sanjarjenje.
O svetlobi, in ljubezni.
O maslenem kruhu. In drveh.
In je sanjarjenje postalo spominjanje.
In tekla, padala, vstajala.
Otroci so odšli.
Otrok je umrl.
Iz prahu v tek, spet.
In spet in spet.
Vsak si je odtrgal košček njenega srca.
In mi gledamo Francko s klanca siromakov,
ki teče, ki pada, ki vstaja.
In na debelo mažemo svoj masleni kruh.
Jernej Lorenci
