Uprizoritev romana Ivana Cankarja. Maturitetno branje 2026.
»Nikoli jih ne doidem!«, si je
mislila (Francka) in zazdelo
se ji je, da bi jih ne došla nikoli,
če bi tekla z njimi do konca
sveta in do konca življenja.
Ležala je na kolenih in na
obrazu, kakor da bi molila;
kruh je ležal na pesku, molitvenik
je držala v iztegnjeni roki.
A Francka je vstala.
In spet padla.
In Francka je spet vstala.
Porivali so jo, pehali, se ji smejali.
In je padla.
In je Francka spet vstala.
Pahnil jo je ljubljeni moški.
In Francka je vstala.
Pehala jo je mati, smejala se sestra.
In Francka je spet vstala.
Oče njenih otrok je zbežal, za zmeraj.
In Francka je spet vstala.
Šivala je, na poljih delala.
Po hišah beračila.
Z bolnimi očmi šivala.
Z raskavimi rokami kopala.
Kruh iz prahu zamesila.
Na klancu siromakov.
A bilo je upanje.
Bila svetloba, in ljubezen.
In je Francka tekla za vozom.
Tekla in tekla.
In padala, okrvavljenih kolen.
Vsa v prahu.
In vstala in vstajala.
In tekla.
In tekla.
In leta. Trije otroci.
In tekla.
Padala, okrvavljenih kolen.
In vstala in vstajala.
In tekla.
In ni bilo več upanja.
In je upanje postalo sanjarjenje.
O svetlobi, in ljubezni.
O maslenem kruhu. In drveh.
In je sanjarjenje postalo spominjanje.
In tekla, padala, vstajala.
Otroci so odšli.
Otrok je umrl.
Iz prahu v tek, spet.
In spet in spet.
Vsak si je odtrgal košček njenega srca.
In mi gledamo Francko s klanca siromakov,
ki teče, ki pada, ki vstaja.
In na debelo mažemo svoj masleni kruh.
Jernej Lorenci
