Ironičen rekviem za igralca in skladatelja

Med znamenita dela še bolj znamenitega pisca Samuela Becketta (1906-1989), ki je poznan po 'najboljši drami 20. stoletja' Čakajoč na Godota, je tudi njegova monodrama Krappov poslednji trak. Napisal jo je za slavnega irskega igralca Patricka Mageeja, imel je okoli sedemdeset let, in je v njej zbral svoje življenjske drobce, ki jih je leta in leta beležil na magnetofonskem traku … In to naj bi bilo izhodišče za naša dva, tudi že nekaj časa sedemdesetletna slovenska umetnika v gledališko-glasbenem Ironičnem rekviemu za igralca in skladatelja.

Igralec, režiser in pisec Niko Goršič ter skladatelj, glasbeni kritik in pedagog Pavel Mihelčič bosta skupaj poiskala v svojem arhivu 'magnetofonske trakove' in vam jih, verjamemo, duhovito razkrila. Njun umetniški opus je obširen, zato se bo v njem našlo marsikaj takega, kar bi bilo za vedno skrito. Čeprav sta hodila na različni ljubljanski gimnaziji – eden na bežigrajsko, drugi na poljansko – imata marsikaj skupnega. Skrivnosti pa ne smejo biti vedno skrite.