Robustna, črno-bela, apokaliptična scenografija postavlja ton za napeto in vznemirljivo potovanje skozi svetlobo in temo. Hipnotični zvoki, ki zaokrožijo po prostoru, plesalce vržejo v trans, ki spominja na plemenske plese. Hiper-čustvenost izvajalcev pa se kaže v neorganiziranih, krčevitih gestah, ki plesalec pripeljejo do meja izčrpanosti. Delo se v takšnem slogu stopnjuje vse do svojega vrhunca na koncu. Roberto Castello, koreograf in soustanovitelj Sosta Palmizi, velja za enega najbolj vplivnih oseb v svetu sodobnega plesa v Italiji. Vse od leta 2005 Castello poučuje digitalno koreografijo na Accademia delle Belle Arti di Brera v Milanu.
Črno-belo okolje in hipnotična glasba sestavljata okolje, v katerem se prepletajo mikro zgodbe te predstave. Gre za mešanico kina, plesa in gledališča. Hladna svetloba video projektorja artikulira prostore, čase in geometrijo, medtem ko črni kostumi spreminjajo karakterje v prosojne entitete in jih projicirajo v brezčasno preteklost, ki jo naseljuje razpršena človeška rasa v neprestanem boju s svojim čustvenim bremenom. Utripajoči ritem glasbe in gibanja gledalca počasi, malo po malo, odnaša v hipnotično dimenzijo in v stanje (skorajda fizične) empatije do nastopajočih.
"In girum imus nocte et consumimur igni" (Hodimo ponoči, prevzeti od ognja), enigmatični latinski palindrom, čigar izvor je neznan, se pojavlja že v naslovu slavnega filma Guya Deborda iz leta 1978. S tem naslov predstave že v osnovi presega zgolj metaforo večnega življenja, v katerem nas razjedajo hotenje, temveč postane sinonim za katarzično izkušnjo komične in groteskne izčrpanosti, ki jo nosi življenje.
O AVTORJU:
Castello je, med ustanovitelji italijanskega sodobnega plesa, verjetno najbolj ideološko angažiran in politično kontroverzen koreograf med. V zgodnjih osemdesetih nastopa s Teatro Danza la Fenice (Carolyn Carlson), kjer ustvari tudi svojo prvo koreografijo. Je eden izmed ustanoviteljev italijanske moderne plesne skupine Sosta Palmizi, ki jo ustanovi leta 1984. Leta 1993 pa ustanovi svoj ansambel, ki ga poimenuje ALDES. Med drugimi nagradami je osvojil nagrado Ubu leta 1986 in 2003 ("Il Cortile" / "Il migliore dei mondi possibili").
Vse od leta 1996 je bil kustos na raznovrstnih festivalih in umetniških prizoriščih. Od leta 2005 pa polega tega poučuje še digitalno koreografijo na Accademia delle Belle Arti di Brera v Milanu. Od leta 2008 s skupino ALDES ustvari projekt "SPAM! rete per le arti contemporanee ", kamor sodi organizacija rezidenc, več programskih prireditev, delavnic, javnih diskusij in didaktičnih dejavnosti. V času svoje kariere Castello sodeluje med drugim z umetniki in organizacijami kot so Peter Greenaway, Eugène Durif, Rai3 / Fabio Fazio in Roberto Saviano, Studio Azzurro.
IZ MEDIJEV:
»[. . . ] plesna mojstrovina, ki z ganljivo dinamiko preučuje človeško telo v primežu histerije, hipnoze in zlorabe. [. . . ] briljantna stvaritev Roberta Castella je zbirka različnih drž štirih nastopajočih, ki se vedno znova znajdejo v različnih pozah in figurah na meji človeških sposobnosti ter se neprestano potapljajo v različna svetlobna mesta. [. . . ]«
Rodolfo Di Giammarco, 20. september 2015, La REPUBBLICA