Igralka

Igralka je zgodba o veliki divi ruskega gledališča, ki jo občinstvo obožuje, a nenadoma umre. Ko leži na smrtni postelji, se ob njej zbirajo ljudje iz njenega osebnega in profesionalnega življenja. Kolegi iz gledališča, prijatelji, njeni otroci, sestra, starši, ljubimci, njen mož, vsi jo obiskujejo, vsak s svojim govorom o življenju ali umetnosti. Soba, v kateri leži, je prenapolnjena s šopki rož kot izrazi absolutne ljubezni. Ko je pred nekaj leti delal v Moskvi, je Pascala Ramberta ganila ruska navada, da gledalci igralcem na premiere prinašajo velike količine cvetja. Izhodiščno je bila ta drama napisana za igralce MHATA, prav tistega, v katerem je bila krstno izvedena Utva A. P. Čehova, ki se je spominja tudi besedilo Igralke; senca Čehova in njegove drame se s številnimi aluzijami vije nad to igro, ki slavi repertoarno gledališče z njegovim igralskim ansamblom. Melodrama z ruskim pridihom, ki z mnogo solz in cvetja ter z izpovedmi o gledališču in življenju spregovori o oboževanju igralca in kultu umetnosti, je Rambertovo posvetilo ljubezni do gledališke umetnosti, skozi katero se preliva ideja o svetu, ki se približuje svojemu koncu.