najprej počasi in potem hitreje po ulici –
z roko v roki in veselo poskakovanje po
lužah
hop!
razposajeno poskakovanje med
zažganimi avtomobili, nacističnimi
grafiti in ljudmi, ki zaudarjajo po
revščini in brezupu
ne maramo zaudarjanja, zaudarjanje
nas moti (z roko v roki po ulici –
hop v lužo!)
ne maramo zaudarjanje zažganih ljudi
ne maramo zaudarjanja obupanih avtomobilov
ne maramo zaudarjanja blata
začni od začetka
15 minutna gala predstava, ki naslavlja prekarni položaj umetnice_ka/delavke_ca.
***
ANA DUBLJEVIĆ je performerka in avtorica v širokem polju koreografije. Kot umetnico jo zanimajo predvsem ‘plesni’ koncepti, vprašanja, odnosi, jeziki in telesa. Po eni strani je njeno delo osrediščeno na političnost – umetnosti in umetniškega dela –, po drugi pa na političnost naših vsakodnevnih individualnih in kolektivnih življenj v današnjem času. V njenem koreografskem ustvarjanju, med drugim tudi performansov It, Let’s Take it From the Top, Performance (not called bitter cunts), Only Mine Alone in Temporaries, je poudarek na sodelovanju in zanimanju za raziskovanje različnih načinov ustvarjanja nehierarhičnih struktur. Je aktivna članica FyraBena.
MILAN MARKOVIĆ MATTHIS je nagrajeni dramaturg, dramatik in performer. Delo v največjih gledališčih (narodna gledališča na Hrvaškem, v Sloveniji, Srbiji, Italiji itn.) in na neodvisni sceni sta trenutno enakovredna dela njegove umetniške prakse. Delo, s katerim je dosegel mednarodni uspeh, je They Live iz leta 2012, ki ga je ustvaril v tradiciji performativne umetnosti in subverzivne afirmacije. Je aktiven član FyraBena.
FYRABEN je kolektiv iz Malmöja, ki ustvarja v širokem polju sodobnega plesa, performativne umetnosti in dramskega gledališča. Skupina je razvila tehniko, imenovano tricksterism ali dramaturgija izdaje, s katero raziskuje, kaj pomeni biti političen na odru v sistemu, ki zahteva kritiko, da bi lahko ohranjal status quo. Pri delu v performativnih umetnostih postaja očitno, da ne samo ni prepovedano biti provokativen, subverziven in radikalen, ampak je to postalo skoraj (tržni) imperativ. To stalno potrebo, za katero se zdi, da jo ima vladajoča ideologija po samo-kritiki in samo-problematizaciji, bi seveda lahko razumeli kot afirmacijo odprtih in svobodnih vidikov liberalnih vrednot, vendar jo je ob razmisleku o dejanskem vplivu, ki ga ima na družbo, bolj koristno razumeti kot način ohranjanja trenutnega stanja. Da bi se temu izognili, je treba ne samo formulirati prava politična vprašanja, ampak tudi redefinirati, kaj pomeni biti politično.