Priznana norveška režiserka Yngvild Aspeli se tokrat na festival Lutke in na oder Cankarjevega doma, kjer je bilo mogoče novembra 2021 občudovati njeno mojstrovino Moby Dick, vrača z uprizoritvijo po besedilu Henrika Ibsena Nora ali Hiša za lutke. Gostovanje je slovenska premiera uprizoritve, v kateri bo v vlogi Nore nastopila prvakinja ansambla Lutkovnega gledališča Ljubljana Maja Kunšič.
Yngvild Aspeli se je odločila uporabiti to mojstrovino kot ogledalo in odkriti način, kako se zgodbe preteklosti prepletajo s sedanjostjo. Nastopajoča, ki ju na odru obkrožajo lutke v človeški velikosti, z njimi oživljata najgloblje zakopane človeške občutke, srh in strasti. Nora, žena in mati, ki bi rada vse pustila za seboj, z glavo tolče ob nevidno stekleno površino lastnega obstoja.
Kot pravi režiserka, pri adaptaciji dramske predloge ni želela ustvariti »sodobne različice, temveč delo uporabiti kot ogledalo iz preteklosti, ki lahko odraža sedanjost. Situacija in konflikt v dramskem besedilu sta zelo specifična za neki čas, zato želim poiskati tisti drobec resnice, zaradi katerega je delo preživelo vsa ta leta. Zanima me, kako zavestno ali ne nosimo težo svoje preteklosti – kot moč in breme – in kako se naše zgodbe nevidno prepletajo, preteklost pa je neopazno del naše sedanjosti.«
Gre za zgodbo, ki poteka »za zaprtimi vrati«, na nekakšnem izoliranem otoku, kjer predmeti in liki nikoli ne zapustijo prizorišča in ostajajo zamrznjeni v času. Ti liki, manifestirani kot lutke v naravni velikosti, so včasih zabrisani, včasih v ozadju, a nenehno v stiku z Noro, ki jih oživlja skozi svojo zgodbo. To pripoveduje leta pozneje in jo vedno znova podoživlja. Preteklost in sedanjost se križata in srečujeta, lepe družinske tapete pa se počasi začenjajo spreminjati v pajkovo mrežo.
»Do Norine preobrazbe pride predvsem zato, ker vidna animacija ves čas sodeluje z nevidno. Yngvild Aspeli tako ponovno dokaže, da ima lutka resnično smisel takrat, ko je dramaturški ključ in ne zgolj ilustracija ali podpora zgodbi. Po zaslugi tega izjemno natančnega dela s predmetom ter nadgradnje več ravni igre in branja nam predstava omogoča, da cenimo celoten obseg Ibsenovega besedila, ki močno presega zgodovinski kontekst in kulturo, kamor spada, na Norveško 19. stoletja. Vprašanje svobode, ki jo Nora izbere s tem, ko dokončno zapusti moža, ki je noče podpirati, ko izve za njeno skrivnost, preči stoletja.« –Anaïs Helluin, Sceneweb
