Hannah Arendt je s svojimi deli, pričevanji in pismi pustila veliko “senco” na področju razumevanja političnega v filozofiji, sociologiji in v javnem diskurzu. Beseda “senca” se pojavi tudi kot naslov intimnega zapisa, ki ga je v pismu aprila leta 1925 iz Königsberga poslala nemškemu filozofu Martinu Heideggerju. Pri rosnih devetnajstih letih je že prepoznala svoje življenjsko hrepenenje, ki je v njej prebudilo kritično misel in jo spodbudilo k premisleku o vsebini življenja prežetega z nenehnim strahom o smrti. Preko življenja in dela svetega Avguština je analizirala konstitutivno in neobhodno vedenje človeka v družbi, ki se predaja nasilju in geopolitičnim apetitom. Samostojnost in pristnost pri delu in v življenju sta jo že v rani mladosti zaznamovali in jo napeljali k razumevanju obstoja, kot preprostega in banalnega. Svet je prepoznala kot razvrednoteno družbo, ki pozablja na problematike izvora družbenih dinamik, ki so in še danes pretresajo človeštvo. Svoje mladosti ni preživela v kultiviranem svetu, zaradi intelektualnega ozadja svoje družine pa je kmalu začela prepoznavati, kaj so neznanke, ki stojijo za strahom in hrepenenjem ter se s to mislijo o obstoji soočila s profesorjem, ljubimcem in prijateljem Martinom Heideggerjem. V tem odnosu se je njena radikalnost, ki je izhajala iz svobodomiselnih načel njene matere, preoblikovala od skrajnih postopkov v filozofskem izrazu do konvencionalne vloge, ki jo naj bi prevzela v podrejeni poziciji moči v odnosu s poročenim profesorjem. Hannah, ženska polna nasprotji je že kot mlada študentka dokazala, da je njen obstoj kompleksna senca, ki ji je pomagala pri gradnji akademske genialne identitete in hkrati senca, ki jo je nenehno potapljala v nezavedne prostore banalnosti življenja, od katerih je rada pobegnila in se predala čutnosti.
Zaradi neustavljivega vzpona novih oblik totalitarizma, nacionalizma in izbruhov vojnih območji, so njene ideje postale ključne pri razumevanju družbe, ki zaradi življenja v izobilju na mirnih območjih, na svetovna pogorišča pozablja. Opominja nas, da bi globoka prenova družbenih in političnih teles s pomočjo revolucije, ki bi vzpostavila potrebo po pravičnosti in miru, lahko premagala geopolitične apetite in ideološke razprtije. Hannah je razumela, kako pomembno je, da se vsak posameznik zaveda svoje odgovornosti pri sooblikovanje sveta v katerem živi. Njena teza, ki človečnost postavlja pred druge kvalitete, sprejema človeka skozi prizmo bitja, ki soustvarja moralo, skupnost in odgovornost. To enačbo postavlja pred svoje politično telo, ki ga zavajajo moderne ideologije v katerih se skrivajo apetiti vladajočih elit. “Malega človeka” uporabljajo le kot orožje za neviden doseg kapitalističnih in geopolitičnih ciljev.
Hannah Arendt in Martin Heidegger sta bila ključni filozofski figuri 20. stoletja v Evropi in kasneje tudi po svetu. Njun odnos je v patriarhalno zaprtih strukturah akademskega sveta vzbujal številne problematike, ki so se razvile v odprte debate in poglobljene analize. Njun odnos še danes povzroča razprtije v vrednotenju položaja moči, ki ga različne interesne skupine novonastalih gibanj dojemajo diametralno nasprotno. Njun odnos je bil izjemno kompleksen zaradi Heideggerjevega akademskega in filozofskega položaja ter njene strukturalno “podrejene” pozicije, ki jo je kot mlada študentka zasedala. Razmerje sta začela v njegovem kabinetu, torej v prostorih akademske institucije. Heidegger je bil že uveljavljen, medtem ko je Arendtova svojo barvito kariero šele začenjala. Njuno razmerje je bilo prepleteno s filozofskimi, čustvenimi in etičnimi napetostmi. Nekateri so poudarjali, da je Heidegger Arendtovo izkoriščal izključno za svoje spolne apetite in njeno znanje uporabili za pomoč pri pisanju njegovih filozofskih razprav. Čeprav intimne resnice nikoli ne bomo do potankosti razkrili, korespondenca s pismi med njima dokazuje globoko povezanost, ki presega družbene, osebne ali družbeno-spolne norme in ne nujno nakazuje na golo izkoriščevanje, ki bi služilo kot zadoščenje starejšega moškega, ki se s svojim znanjem in močjo postavlja pred svojo študentko. Na podlagi dokumentov je njuno razmerje simbolično prikazovalo obstoj onkraj družbenih struktur in omogočalo brbotanje skupne genialnost, ki se je na obeh straneh krepila in se sorazmerno sooblikovala v nemirnem času, v katerem sta živela.
Ne smemo pozabiti, da se je šola misli Hannah Arendt, iz osredotočanja na politično delovanje in družbeno odgovornost, v celoti odmaknila od Heideggerjevih ontoloških vprašanj. Skozi njeno delo lahko prepoznamo kritični, drzni razvoj in osamosvojene perspektive, ki odkriva njeno neverjetno sposobnost in pogum izražanja najbolj provokativnih idej o smislu nasilja v družbi. Skozi desetletja je postala pomembna in nesmrtna filozofska ikona, ki nas bo s svojimi deli vedno znova opozarjala na zaslepljenost človeštva in na površno razumevanje sveta. Če bomo dovolj pogumni, da se bomo s njenim delom soočili preko osebnih omejitev, bomo morda ponovno razumeli bistvo človeškega obstoja na svetu in začeli soustvarjati svet, v katerem bosta vladala spoštovanje in človečnost.
Nika Korenjak
