Velika opera v petih dejanjih.
Fenomen »ofeliomanije«, ki se je v Franciji razširil po gostovanju angleške gledališke skupine Williama Abbota, ki je v Parizu leta 1827 uprizorila bržkone najbolj znano Shakespearovo tragedijo Hamlet, je tudi po zaslugi edinstvene odrske prezence igralke Harriet Smithson še tri desetletja zaznamoval francosko kulturo in operno produkcijo. Zlasti slednja je svoj navdih iskala v številnih ekstremih – od krhkih in eteričnih žensk pa vse do grotesknih in diaboličnih podob, ki so zaokroževale dihotomijo dobrega in zlega, zato ne preseneča, da je Shakespearova tragedija še posebej po francoskem prevodu Alexandra Dumasa starejšega doživela svojo uglasbitev izpod peresa Ambroisa Thomasa v zvrsti vélike opere. Odločitev libretistov Julesa Barbiera in Michela Carréja za dramaturško poenostavitev zgodbe se je kljub nekaterim ostrim kritikam angleško govorečega občinstva izkazala za pravilno, saj je s fokusom na Hamletovo temeljno bivanjsko vprašanje ter konflikt med dvema paroma zagotovila jasno premočrtnost opernega spektakla, ki bo v prihodnji sezoni izveden prvič v zgodovini mariborske Opere, in sicer v režiji priznanega ustvarjalca Franka Van Laeckeja.
