Kdo je Boris Davidovič? Je upornik? Terorist? Legenda? Človek pod kapuco, brez obraza in glasu, ki se igra skrivalnice in poskuša skleniti mir, nekakšen gizdalinski revolucionar? Človek, ki verjame, da ustvarjanje zgodovine pomaga graditi posameznika in da so tudi muke obstoja mnogo boljše kot neskončna praznina neobstoja?
Grobnica za Borisa Davidoviča v režiji Aleksandra Popovskega je ena najbolj nenavadnih uprizoritev Danila Kiša na srbskih odrih. Čista poezija uma. Duhovita. Ostra. Nežna. Opominjajoča. In še dolgo ostane v spominu. Režiser, ki pogosto sodeluje tudi z našim gledališčem, pravi: »Nočemo vpiti na občinstvo. Nanj vsi že dovolj vpijejo. Iščemo atom, založen atom želje po pravičnosti, atom človeškosti. Ker nas to ohranja človeške.«
»Zdaj že pregovorno, brez napake izpolnjujejo igralske naloge, nadvse precizno in uigrano, presevajoč tisto, s čimer se odlikuje tudi predstava v celoti – neznosno in nerazumljivo lahkotnost obstoja kakor soteske zgodovinskega in osebnega trpljenja.« (Igor Burić, Dnevnik)
»Fenomenalen igralski ansambel novosadskega gledališča je pod vodstvom izvirne režijske misli ustvaril predstavo, ki je dvignila občinstvo na noge.« (Mina Petrić, portal Kulturkokoška)