Grdi raček

Predstava Grdi raček, ki je nastala po pravljici vélikega otroškega pisatelja Hansa Christiana Andersena, rekonstruira znano zgodbo – zgodbo o nesrečnem račku, ki ga nihče ni maral, ker je bil tako grd – in jo uvrsti v sodoben gledališki svet naracije, fizičnega performansa in vizualnih umetnosti. Trije igralci igrajo vrsto likov, in tako se večplastno in raznovrstno preizprašujejo medsebojni odnosi med njimi. Živali, ki jih predstavljajo, so personifikacija različnih tipov ljudi in medsebojnih odnosov. Predstava je v bistvu namenjena najmlajšemu občinstvu, vendar jo bodo sprejeli tudi odrasli, saj izpostavlja vprašanje lepote, notranje lepote, ki je pomembnejša od zunanje, raziskuje pomen družine in zavezništva ter prinaša močno in sodobno sporočilo, da je prava tista družina, v kateri je nekdo odrasel, in ne naravna, s katero nima stika. To posvojenim otrokom tudi olajša sprejemanje resnice o lastnem poreklu, v trenutku, ko so soočijo z njo. Predstava razbija strahove otrok pred drugačnostjo, pred izolacijo, skozi katero morajo, dokler ne postanejo dovolj samozavestni. Omenimo tudi vprašanja o samokontroli in vladanju na eni ter o iskreni ljubezni in prijateljstvu na drugi strani. Grdi raček je Andersenova avtobiografska transpozicija v mediju pravljice za otroke. Iskreno, nedolžno, majhno bitje bo zaradi preprostostipovzročilo bistveno spremembo v srcih drugih, omahljivih likov, sebe pa spremenilo v lepo, zrelo osebnost oziroma umetnika.