Tik pred polarno nočjo se luči razlijejo čez fjord. Zvezde tonejo v postano, slankasto vodo — vodo, ki ji ne moremo več reči morje. V njej ugaša dan. V njej ugašajo življenja. Eno za drugim.
Na visokem robu fjorda se sprehaja ženska. Ujeta med neskončnostjo odprtega sveta in tesnobo domače hiše. Ko pogleda proti morju, se za trenutek zazdi, da veter lahko svobodno piha. Da nekje obstaja življenje drugačno od njenega — mogoče boljše, bolj živo, bolj resnično.
A hiša, ki se dviga daleč stran od takega sveta, stiska in duši. Ljudje, ki živijo skupaj, a so si tuji kot neznanci. Hiša je kletka spominov, hrepenenj, zamujenih priložnosti. Pa vendar ostajamo, ker se bojimo, da drugje ne bo bolje. Ker nas je strah, da svoboda, ki si jo predstavljamo, morda sploh ne obstaja.
Bojimo se, da bomo izgubili še zadnji drobec sanj. Da bo izginil v brezmejnem morju.
In vendar — ali bomo kdaj zares svobodni?
Produkcija VIII. semestra DI, GLR ter DSU UL AGRFT.
