Kratka vsebina
Direktor Robert Bertrand (Gaber K. Trseglav), ki je naveličan poslovnega tempa in neinspirativnega družinskega okolja, načrtuje pobeg iz lastnega življenja, medtem ko njegova žena Gerlinde (Petra Veber Rojnik) s psihiatrovo pomočjo raziskuje svojo obsesijo z Ligurijo in italijanskim načinom življenja. Ko je njun sin Helmar (Jurij Drevenšek) sam doma, potrka na vrata mlada Nizozemka Silja (Tina Potočnik) in Helmar se, namesto v flirt, zaplete z njo v partijo skrebla. Robert izbere za naslednika na čelu podjetja duševno razrvanega kolega Holgerja (Gregor Gruden), ki je žrtev mobinga nižje rangirane Heidrun (Viktorija Bencik) in potrebuje zato psihiatrično pomoč. Psihiater Asendorf (Tomislav Tomšič), ki poleg Holgerja skrbi še za Gerlinde in Heidrun ter ima razmerje s Holgerjevo ženo Natalie (Tjaša Železnik), si v množici pacientov ne more več zapomniti razlik med njihovimi obrazi. Na branju oporoke izginulega Roberta se pojavi njegov skrivnostni polbrat François, za katerega še nikoli nihče ni slišal in ki je na pogled sumljivo podoben svojemu sorodniku …
Gre za norčavo komedijo zamenjav in preoblek, ki kljub sodobni vsebini po mehanizmu sledi klasičnim vzorcem situacijskih burk.
Ozadje
Golobi, prvi del trilogije s skupnim naslovom Trilogija izginjanja sodobnega nemškega dramatika Davida Gieselmanna, so zrasli na temeljih komike, ki največ dolguje t. i. žanru bulvarke. Drugi del trilogije Lažnivi zajec bo v Nemčiji krstno uprizorjen februarja 2011, tretji del Problematični medved pa avtor ravno dokončuje. Te tri igre dogajalno niso povezane, druži jih tematika izginjanja.
Gieselmann je pri Golobih upošteval logiko t. i. »dobro narejene igre«, saj je ohranil njene ključne elemente. V uvodu predstavi vse protagoniste in njihov ključni problem – beg –, večerjo izkoristi kot zaplet, izginotje glavnega junaka je vrh, njegova vrnitev razplet, uporabljen je tudi t. i. zaviralni moment, ki se razkriva skozi taktiziranje glavnega junaka, klasičen je tudi konec. Stavi na situacijsko komiko, ne brani pa se tudi trših oblik verbalnega humorja niti cinizma, žalitev in seveda ironije, vseeno pa so Golobi predvsem žanr, ki želi zabavati in kratkočasiti. Gieselmannu je popolnoma jasno, da norčevanje iz vrednot srednjega razreda ne pride več v poštev. Osredotoči se na smešenje tega, da te vrednote ne obstajajo, da so zgolj neki ostanki situacij, ki so nekoč tovrstno skupnost ustvarjali.
Golobi se sicer s trpkim humorjem ukvarjajo s problemi razvitega sodobnega sveta, govorijo o posameznikovem vsakodnevnem spopadanju s težavami, ki jih prinaša turbulentni svet kapitalizma: o obsedenosti z delom, pohlepu, mobingu, odtujenosti v družinah, o nestrpnosti, iskanju sreče in smisla, psihoterapevtskih seansah, hrepenenju, da bi izstopili iz vsega tega. Skratka, opazujemo sliko meščanskega dekadentnega kaosa, ki je namenjen zgolj ohranjanju lastnega obstoja, brez vsakršne ambicije po napredku oziroma obnovitvi tistega, kar bi ga vrnilo na krivuljo pozitivnega razvoja. Tako so Golobi bulvarka po naturi, po sporočilnosti pa tudi že dramatika absurda, saj signalizirajo o smislu, ki ga ni oziroma ki je izpuhtel. Takšni pa so tudi zato, ker je takšno tudi trenutno družbeno stanje. Ne smemo pozabiti, da Golobi še vedno v prvi vrsti (pa čeprav cinično) stavijo na odrešilno moč smeha.
O avtorju
Nemški dramatik srednje generacije David Gieselmann (rojen 1972 v Kölnu) je med letoma 1994 in 1998 študiral dramsko pisanje na Visoki šoli za umetnosti (Hochschule der Künste) v Berlinu. Svoje prve igre je že v času študija tudi sam režiral na berlinski alternativni gledališki sceni, med njimi je najbolj znana Ernst in Berlin. Leta 1999 so ga kot štipendista povabili v londonski Royal Court Theatre in tam leta 2000 tudi krstno uprizorili njegovo komedijo Herr Kolpert. Igra je bila kmalu razglašena za uspešnico in nominirana za veliko nagrado na sejmu nove dramatike v Heidelbergu. V Berlinu so jo uprizorili v Schaubühne am Lehniner Platz v režiji Mariusa von Mayenburga in Wulfa Twiehausa. Do danes je doživela številne uprizoritve in odrska branja po vsem svetu. Leta 1999 je bila Gieselmannova radijska igra Blauzeuge, predvajana na DeutschlandRadiu Berlin, proglašena za radijsko igro meseca, leta 2000 pa je prejela še nagrado občinstva na Tednu radijskih iger v Berlinu. Med drugimi Gieselmannovimi radijskimi igrami velja omeniti še igri Android (2001) in Carusco duscht (2006). Napisal je tudi libreto za opero Onyx Hotel, ki je bila premierno uprizorjena leta 2007 v Theatru Erlangen, večinoma pa se posveča gledališkim igram, natančneje komedijam. Uspešnici Herr Kolpert so sledile igre Früstück (2003), Die Plantage (2006), Louis und Louise (2007) in druge. Leta 2008 so Golobi (Die Tauben) zmagali na natečaju za najboljše komedijsko besedilo. Krstno so jih uprizorili v Schaubühne am Lehniner Platz (2009) v režiji Mariusa von Mayenburga, ki je tudi sam dramatik in je režiral že njegovo igro Gospod Kolpert. Prevedeni so v številne tuje jezike in so nova Gieselmannova uspešnica. David Gieselmann živi in ustvarja v Hamburgu. Piše tudi kolumne o popglasbi in jih objavlja na svoji spletni strani www.popticker.de.
