Francoski režiser in igralec Bartabas je pionir odkrivanja novih gledaliških zvrsti ter hkrati tudi dejaven borec za pravice živali in varovanje okolja. Leta 1984 je ustanovil gledališče s konji Zingaro (tako je bilo ime njegovemu prvemu konju), pozneje pa mu je sledila še Akademija za konje s sedežem v veliki konjušnici versajskega gradu pri Parizu. Njena predstava Konjenikova pot je navdušila mariborsko občinstvo v sklopu programa Maribor – evropska prestolnice kulture 2012. Njegovo gledališče je hvalnica konju, ki ga časti kot izjemno bitje in stvaritev narave. In prav v ta namen je za predstave zgradil posebno gledališko hišo iz lesa v Aubervilliersu pri Parizu, obdano s hlevi in manežami ter z domovi na kolesih, kjer prebiva tudi sam skupaj s sodelavci. Ti pravijo, da Bartabas vedno vztraja, da se mora človeška ekipa v vsakem primeru podrejati konjem, ki so vedno na prvem mestu. Njegova skupina deluje s podporo francoskega ministrstva za kulturo, regionalnega oddelka za kulturo Ile-de-France, generalnega sveta Seine-Saint-Denis in mesta Aubervilliers, ki so tudi financirali gradnjo njegovega gledališča.
Bartabasove velike predstave, ki jih imenuje tudi opere s konji: Himera, Mrk, Longta, Calacas ..., so gostila svetovna gledališča in festivali. V njih je pričaral svet daljnih kultur: korejske, mehiške, tibetanske. Pri predstavi Triptyk na glasbo Stravinskega in Pierra Bouleza je sodeloval z velikimi mojstri borilnih veščin iz indijske Kerale (kalaripayat).
Po velikih predstavah se je Bartabas začel posvečati tudi manjšim, intimnejšim delom z najljubšimi konji in v sodelovanju z umetniki z različnih področij, ustvarjenih prav za klasične gledališke odre. Tako je leta 2010 nastala predstava Kentaver in žival, navdihnjena z Maldororjevimi spevi grofa Lautréamontav sodelovanjuz buto mojstrom Ko Murobušijem, ki je med drugim gostovala tudi na odru slavnega londonskega plesnega gledališča Sadler's Wells.
Zadnjo predstavo Golgota podpisuje in izvaja z enim najbolj nadarjenih zvezdnikov sodobnega flamenka, Andrésom Marínom. Za navdih so jima služili špansko baročno slikarstvo in mistični liturgični moteti španskega renesančnega skladatelja Tomása Luisa de Victorie, ki jih v predstavi izvajajo glasbeniki v živo. Ustvarila sta čutno, mistično, temperamentno hvalnico lepoti, v kateri se moško telo postavlja ob bok konjskemu, a mora na koncu priznati, da ga to prekaša tako po lepoti kot po eleganci in izrazni moči.