Glorija

V našem kulturnem spominu je ta neizogibni jubilej vsekakor povod, nikakor pa ne edini razlog za uprizoritev Glorije. Ker je le-ta dokazala in pokazala, da je aktualna v vseh časih, ki jih je preživela – zahvaljujoč večplastnosti dramskega besedila, ki se je ves ta čas uspelo odzivati na vedno nove, različne okoliščine in omogočalo kakovosten dialog s časom in pri tem črpalo srečne in manj srečne možnosti različnih interpretacij.
Zgodba, umeščena na nek otoček, se pravi v relativno izolirano sredino, je zgodba o poskusu mladega duhovnika, da v kriznem povojnem času z lažnim "čudežem" učvrsti omajano vero. Zaradi tega sestro Magdaleno, bivšo cirkuško artistko Glorijo, postavi na cerkveni oltar namesto Marijinega kipa. Pričakovani "čudež" spodleti, nedopustni ljubezenski odnos dona Jera in Glorije pa naslovno junakinjo pahne nazaj v cirkus, kjer tudi umre. S svojim skokom v smrt obsodi vsakršen dogmatizem in totalitarizem.
Danes Glorija, osvobojena vseh ideoloških predznakov, a prepričana v nemoč katere koli ideologije, prepoznava sedanji čas, čas, ki si ga tako radi lastimo – in dokazuje svojo nedvomno pripadnost sodobnemu prav s postavljanjem pravih, ključnih vprašanj našega časa. To pa je predvsem vprašanje identitete in sposobnosti, da se (ne)borimo zanjo, zatem vprašanje, ali je v tem danes, ki je ostal prikrajšan za katero koli vrsto Utopije, ljubezen še sploh mogoča (tako romantična med Glorijo in donom Jerom kot tudi družinska med Glorijo in njenim očetom), ter vprašanje manipulacije, ki jo nemočen posameznik doživlja s strani močnih zaprtih sistemov.
Ta dramski mirakel v šestih slikah, kot ga je podnaslovil sam avtor, je sijajen gledališki izziv za režijsko poetiko Damirja Zlatarja Freya. Frey v močnih slikah to strukturno odprto dramo preseli likovno in pomensko v teatrski prostor igrivosti in spraševanj, kjer najprej poseže po njenih ludističnih elementih. S tem odpira "Gloriji" tudi vrata prihodnjih časov.