Postperformans.
Fuga za narod obeležuje 150-letnico rojstva Ivana Cankarja in 35-letnico slovenske državnosti. Za svoje izhodišče projekt jemlje figuro Cankarjevega ljudskega godca Kurenta, ki s svojo vizijo “tod bodo živeli veseli ljudje” vandra po slovenskih pokrajinah in tisoč ur trpljenja spreminja v eno uro veselja.
Fuga za narod odpira zgodovinsko okno v razmerje države, ki se utemeljuje na narodu, do pravic človeka in državljana, kot jih opredeli evropsko razsvetljenstvo. Konceptualno Fuga za narod izhaja iz opredelitve naroda kot namišljene skupnosti (Benedict Anderson), ki se začne formirati s razvojem tiskarske tehnologije in množično distribucijo tiskanega medija v nacionalnih jezikih kot ene izmed najzgodnejših oblik kapitalistične produkcije.
Prepričanje, da je narod temelj državnosti, se ideološko formira šele ob koncu 18. stoletja in se razmahne v revolucionarnem letu 1848 (pomlad narodov). Politični imaginarij nacije se razvija paralelno z razkrojem evropskega kolonializma in z razpadom evropskih monarhij, kar pripelje do kataklizmičnih razsežnosti nacionalnega bratstva. “Ne glede na dejansko neenakost in izkoriščanje (…) je narod vedno zasnovan kot globoko, horizontalno tovarištvo. Prav to bratstvo je v zadnjih dveh stoletjih omogočalo, da je toliko milijonov ljudi ubijalo in bilo pripravljeno umireti za tako omejene predstave”. (Benedict Anderson: Imagined Communities: Reflections on the Origin and Spread of Nationalism, 1983)
Neuspeh revolucij leta 1848 sproži različne konceptualne poglede na funkcijo države in institucij vladanja za zagotavljanje svobode in enakosti državljanov. Ideološka tenzija se zaostri na vprašanju lastnine, kar leta 1876 na haaškem kongresu prve internacionale povzroči razkol med marksisti in anarhisti. Prevlada Marxove strategije diktature proletariata leta 1917 rezultira v oktobrski revoluciji. Razpad Avstro-Ogrske monarhije po prvi svetovni vojni leta 1918 privede do nastanka številnih evropskih nacionalnih držav in do druge svetovne vojne. Poraz anarhistov v španski državljanski vojni leta 1939 pomeni izobčenje kritične misli glede funkcije lastnine v svobodni egalitarni družbi, ki postane nedotakljiva dogma neoliberalne politike ne glede na njeno politično orientacijo.
Aktualno nacionalno politiko Fuga za narod razume kot simptom ideološkega pritiska, ki se ga poslužujejo vse politične opcije. Osebna izpoved godca, muzikanta, pesnika Andreja Fona, v vlogi Kurenta, je glasbena fuzija frustracije in upora zoper vseprisotno ideološko indoktrinacijo posameznika v državljana. Zvočno pokrajino Svojati v Fugi za narod naseljuje jezik političnega diskurza Razvoj slovenskega narodnega vprašanja (Sperans, 1939). Ta visoko ideološko intonirana “pesnitev” o malem narodu se v slovenski politiki preigrava v tisočerih različicah in v vseh političnih barvah.
Ideologija naroda kot peklenska fuga 21. stoletja stopnjuje svoj kanonični zagon in jakost. S pospeškom digitalnih komunikacij pospešuje tudi travestija romantičnih narodnjaških idej. Ta posthistorični stroj neusmiljeno melje posameznika v brezoblično narodnjaško gmoto. Fuga za narod je upor zoper kolektivno amnezijo zgodovinskega spomina, ki gledalca želi spomniti, da je njegov razum dediščina preteklosti in da je narod namišljena politična skupnost.
Bojan Jablanovec
