Prizorišče, na kateremu se bo zgodil dogodek Fizične Manifestacije – Telo kot arhiv je Muzej Sodobne Umetnosti Slovenije, Arhiv sodobnega plesa. Arhiv je zamišljen kot inštalacija, živ arhiv, ki se bo performiral, transformiral, bogatil in spreminjal skozi čas.
Razstava Koreografske izjave je del razstavnega programa Začasnega slovenskega plesnega arhiva, ki ga v MSUM predstavljajo v okviru serije Prepih, ki jih vodi Rok Vevar. Razstava v proces dokumentacije in arhiviranja uvaja tisto obliko ravnanja s časom v plesnem delu, ki inventarizira posamezne faze aktualnega koreografskega procesa in njegove razvojne logike.
Letos bo s Koreografskimi izjavami temelje svojega dela predstavila Snježana Premuš. Naslovila jih je Fizične manifestacije: telo kot arhiv.
Projekt Snježane Premuš in Zavoda Federacija Fizične manifestacije je dolgoročni projekt, ki se je začel v letu 2012, ter se nadaljuje v naslednji fazi 2017 - 2019 v sodelovanju z NDA Slovenija. Vsaka faza projekta se izlušči v predstavo/dogodek:
- Fizične manifestacije 2015,
- Poiesis sebstva 2016,
- Instalacija Vsak zdaj je čas, prostor 2018
- Telo kot arhiv 2018 - v sodelovanju z Mseum in Nomad Dance Academy.
V tem delu projekta, ki sta ga pripravila Snježana Premuš in Rok Vevar, bodo v MSUM izpostavili, kaj predstavlja fundament za delo koreografinje Snježane Premuš: telo kot arhiv. Na telo kot neko vrsto za-loge.
Ta utegne pomeniti nerazpoznane, nerazvidne, zakrite, založene, mirujoče, a vendarle razpoložljive psiho-fizične možnosti, ki so sedimentirane v individualnih telesnih specifikah, hkrati pa tudi katalogizirano kinetično skladišče, fundus razvidnih gibalnih figuralik in stilov, s katerimi se telo zapolni v obdobju socializacijskih procesov, šolanja in nenazadnje ideološkega treninga. Oba pomena tega arhiva se manifestirata materialno, telesno, vendar sta drug do drugega zelo izključevalna. Različne poti k izključitvam in ravnovesjem telesnih nahajališč, uresničenih v opusu in praksah Snježane Premuš.
Koreografske izjave se ukvarjajo s pretvorbami sodobne koreografije v različne materialnosti, v katerih odsotno, prisotno in reprezentirano človeško telo s svojim plesnim delom dobiva najrazličnejše manifestacije in oblike. Plesno in koreografsko delo ima v sodobnih prekarnih delovnih pogojih posebno mesto, saj sta v njem proizvajalec, proces in proizvedeni predmet vselej iz istega človeškega tkiva, hkrati "se lahko ples s svojo materialnostjo upre abstrahiranemu pojmu dela in nam razkrije problematično povezavo med abstrahiranimi novimi načini dela in telesi. Novi načini dela imajo namreč nad telesi neznansko moč, še zlasti ker pospešeno brišejo vsako upodobljivo in predstavljivo splošnost teles. Plešoče telo se več ne upira dolgočasnim pogojem dela in ne išče nove družbe zunaj dela, temveč ima lahko moč, da razkrije, kako materialnost teles, razporejenih v času in prostoru, spremeni način našega skupnega življenja in dela." (Bojana Kunst, Umetnik na delu, str. 101)
