Eter nad Berlinom prenaša radijski medij na oder in prikazuje navdušenje, misterij, a tudi kritiko ob rojstvu novega medija. Film v glavah, prestavljen v gledališče, je pogojen s tesnim sodelovanjem 8 igralcev, glasbenikov in tonskih mojstrov iz Berlina ter Zagreba. Vsak med njimi nosi s seboj svoje lokalne zgodbe iz preteklega razvoja radijskega medija; legende, sanje in dvome o rojstvu novega medija pred devetdesetimi leti.
V radijski igri Zvonimira Bajsića »Ad Libitum« (1973) si babica iz oddaljene vasi želi, da bi prišli ljudje, ki nastopajo v radijski igri, k njej na večerjo v njeno kuhinjo. S predstavo Eter nad Berlinom ji je ta želja izpolnjena.
"Že iz časa grške Antike dihajo bogovi eter, kakor dihajo ljudje zrak.
Nerojen otrok posluša radio v materinem telesu. Materina koža, kosti, meso in tekočine tvorijo membrano, ki prenaša šume zunanjega sveta v notranjost. Ti šumi, ki so odrezani od svojega izvora, omogočajo otroku slutnjo misterija, v katerega bo odpotoval.
Pravijo: Kadar umremo je zadnji čut, ki ga izgubimo, prav sluh. Medtem ko okoli sebe še slišimo zvoke, slišimo jih kot v radiju, medtem izginevamo.
Pravijo: Mnogo bolje slišimo kot zajci.
Pravijo: Slišimo tudi v spanju. V primeru, da izbruhne vojna ali požar, nam uho reši življenje.
Pitagora je izobraževal svoje učence pet let tako, da je stal za zaveso. Kino v glavi za filozofa.
In kljub temu smo pozorni do svojega ušesa zgolj toliko kot do neželjenega otroka. Je tu, a bodimo pošteni, ne vemo, kaj bi z njim počeli."