Plesna predstava.
“Telesa razumemo kot družbeni micelij, ki v odsotnosti »jaza« nenadoma postanejo prisoten »mi«. Plesni miceliji tako postajajo orodje izražanja in uresničevanja družbene razprave.”
Eno samo telo ni dovolj je kraj preizpraševanja identitete in mnogoterosti, ki ju predstavlja posameznikovo telo. V položaj osmišljanja in deljenja skupnega prostora postavlja štiri plesalce, ki preigravajo politične dimezije svojega telesa, da osvetlijo vprašanja: Kako je zgrajena naša identiteta? Jo določajo naša telesa? Morda naša kulturna identiteta? Ali morda družinska identiteta?
Predstava razmišlja o tem, kaj ljudi definira: najprej vznika telo, njegov spol in spolna identiteta, nato pripadnost družini in družbeni skupini, ki oblikuje kulturo in izhaja iz določene države. Pri tem poskuša zajeti idejo mnoštva štirih sodelujočih plesalcev iz štirih različnih držav: Slovenije, Slovaške, Češke in Argentine. Različne izvorne identitete ponujajo izhodišče za širino radikalnega raziskovanja: Kakšne so edinstvene družbene geste? Ali je lahko v načinu gibanja prepoznati elemente lastnih identitet? Je v nas lahko zaznati atavizem? Kaj nas definira v naših posameznih državah?
Eno samo telo ni dovolj obravnava koncept identitete, da bi lahko bolje razumeli kompleksnost medčloveških odnosov in iz njih izhajajoče verbalne in neverbalne komunikacije, jezika, družbenega prilagajanja in individualnih vedenj, ki se prepletajo s skupnostjo. Fizični položaji družine, gibi telesa, ki predstavljajo domovino – vse, kar nam omogoča identifikacijo, postaja raziskovalni material te predstave.
V kontekstu današnje družbe, ki se premika k novim pojmovanjem tega, kaj sestavlja našo identiteto in določa, kdo smo, se zdi to samoprevpraševanje nujno. Ustvarjalci predstave se umikajo od ponujanja ozkih perspektiv in preenostavnih odgovorov ter si prizadevajo odpreti zorni kot, ki posamezniku omogoča izzivati lastne predstave o sebi in na tej poti spoznanj odkriti presenečenja. Občinstvo vabijo k dvomu o ‘resničnosti’ njihovih političnih, družbenih in abstraktnih teles, da bi lahko skozi proces disidentifikacije odkrili druge načine pozicioniranja svojega telesa.
