Dundo Maroje, varčen in skop starec, ki je celo življenje posvetil kopičenju denarja, je poslal sina Mara s pet tisoč dukati v Firence, toda zabave željan mladenič gre raje v Rim. Tam ga zaslepi nečimrna gospa Lavra, za katero bi dal vse … Ko oče izve za sinovo norost, se odpravi za njim, da bi ga rešil, ob prihodu v Rim pa najprej sreča Pometa, bistroumnega slugo nemškega gospodiča Uga, ki je tudi zaljubljen v Lavro. Pomet, ki mora onemogočiti Mara, da bi utrl pot svojemu gospodarju, se hitro domisli, da bi v svoje spletke vpletel ne samo obupanega starca, temveč tudi Marovo zaročenko, ki se je preoblečena v mladeniča tudi odpravila v Rim.
Ob spopadu med ljubezenskima tekmecema in spopadu med očetom in sinom, ki utelešata dva nasprotujoča modusa vivendi – eden prisega na kopičenje denarja, skopost, starčevsko zadrgnjenost, drugi na trošenje in prekipevajočo slo po ljubezni in zabavi … se splete mreža komičnih situacij. In če se sredi Rima začno prepirati naši, ki govorijo v dialektu, z Nemci in Italijani, ki ne znajo tujih jezikov, nismo več daleč od jezikovnega cirkusa.
Dundo Maroje (1551) velja za najbolj slavno hrvaško renesančno komedijo, z njo je Držić postal eden največkrat uprizarjanih dramatikov ne samo na domačih odrih in festivalih. K njegovi popularnosti je precej prispeval Marko Fotez, ki je besedilo zelo uspešno adaptiral (1938). Prav v njegovi priredbi smo ga Slovenci prvič uprizorili pod naslovom Boter Andraž (1941) in odtlej se je vedno znova vračal na gledališke repertoarje, bodisi v izvirniku ali v priredbi, ki jo bomo po skoraj pol stoletja spet uprizorili tudi v Novi Gorici (komedijo je namreč leta 1962 igralo takratno polprofesionalno Goriško gledališče).
