»Telo je zatočišče uma. Postavno je in otipljivo, živo, zamišljeno kot želja po vrnitvi v realno. Sklicuje se na dostopno resničnost. Duh pa je bolj prefinjen. Je bolj simbolen, razhaja se z vidnim in kliče po virtualnem. Večji pomen daje metafizičnemu, je abstrakten in povezan z ničnostjo.« (Adonis Nébié)
Adonis sestavlja vsako svojo kreacijo iz situacij, ki jih vidi ali živi. V svojem prejšnjem solu Looser je prevpraševal mesto, ki ga vsakdo od nas zaseda v skupini. Za predstavo Duh je vzel za temo dvojnost, ki včasih obstaja med telesom in umom: bolezen. Kaj se zgodi, ko se telo več ne zaveda umske bolečine in realnosti tega stanja? To vodi k širšemu raziskovanju o rojstvu gibanja: Ali je gib enak, če je izveden zavestno ali spontano? Kaj se zgodi, ko telo prevlada nad umom, in obratno? V Duhu Adonis razmišlja o teh temeljnih prvinah, ki sta lastni človeku. Poda se tudi v iskanje povnanjanja in pomiritve. Golota ob začetku in ob koncu predstave izpostavi telo in hkrati razkriva krhkost bivanja. Plesalec vpeljuje intimnost, ob tem pa – paradoksno – generira nelagodje in empatijo.
V Duhu je telo v protislovju s samim sabo, je raztrgano, ujeto v notranji konflikt, ki ima svoj prostor v odmevu. Scenografija iz tekstilnih trakov, pritrjenih na vrvi, namiguje tudi na oblačila, ki se sušijo na soncu (Afričani s svojimi prelepimi toplimi barvami), a tudi krpe izginjanja in kaosa, ki namigujejo celo na pokole, ki jim je Afrika pogosto podlegla kot žrtev. Hkrati gre za notranji labirint, zaporniška vrata in rešetke. Scenografija strukturira prostor, služi kot opora ali ovira gibajočemu telesu, evocira odprto in kompleksno mentalno pokrajino.
Adonis Nébié se je rodil v Burkini Faso. Znan je kot energičen, hiter in gibčen plesalec. Svojo uprizoritveno dejavnost in svoj koreografski pristop dopolnjuje s predajanjem znanja drugim. Redno vodi in omogoča treninge in delavnice, tako v Afriki kot drugod po svetu.