»Kaj če naši idiotski sprevrženi temačni užitki ne bi bili nekaj plehkega in varljivega, ampak bi vsebovali najgloblje usedline naših osebnih zgodovin, naših muk, individualnih in skupnih, preteklih in sedanjih? Kaj če bi poblagovljeni užitki, ki nam jih ponuja popularna kultura, spodmaknili ustaljeni ritem skupinskega občutenja krivice in zatiranja? Kaj če bi užitki popularne kulture, ki si jih vsi delimo, obdali naš občutek zatiranosti, enako kot modna polprosojna obleka obda telo, ki je prikrito in obenem razkrito? Kaj če bi nas Rihanna in Puff Daddy uspela kaj pametnega naučiti o kapitalizmu in hendikepu?« se sprašuje Michael Turinsky.
Projekt Druga koža – sikopiraj ritem se spopada z razmerji med površino in globino, kalupom in ukalupljenim glede na telesno zaznavo in željo. Raziskuje odnose med abstraktnim redom in konkretno reprezentacijo v kulturi hiphopa. Glede na omejenost, ki smo ji zaradi različnih okoliščin (obleka, govor, zvok) podvrženi pri zaznavi drugega telesa, skuša predstava, da bi omogočila percepcijska spodmikanja, razbiti miselne povezave, ki jih običajno spletamo med posameznim telesom in njegovo vsakokratno lupino. Preko različnih vidikov tistega, kar se običajno vpisuje v površino, Turinsky raziskuje napetosti, ki nastajajo z razvojem specifične forme iz specifične telesnosti, njene kontekstualizacije, spremenljivosti in percepcijskih preobratov, ki se organizirajo okoli nje. Predstava se giblje med pretvarjanjem fragmentiranega estetskega jezika v loop, citat ali beat in (domnevnim) nezadostnostjo površine. Apropriacija površinske strukture kolektivne identitete avtorju služi kot zrcalna podoba subjektovega zapisa, katerega površina bo spet postala izvirnik.
Teoretik, koreograf in performer Michael Turinsky je na Dunajski univerzi magistriral iz filozofije, k njegovi plesni izobrazbi pa so odločilno prispevali umetniki in ustvarjalci Adam Benjamin, Fabiana Pastorini, Barbara Kraus, Corinna Mindt, Philipp Gehmacher, Keith Hennessy and Miguel Gutierrez. Kot perfomer je sodeloval v predstavah Berta Gstettnerja, Barbare Kraus, Doris Uhlich in v projektu Legitimate Bodies Robina Dingemansa in Micka Brysona. Kot teoretik objavlja v različnih periodičnih, strokovnih in znanstvenih publikacijah in poučuje na univerzah v Linzu in Salzburgu.