Skupinska dinamika, komunikacija in interakcije slej ko prej povzočijo nastanek ideje. Plesna pedagoginja in koreografinja Saša Lončar, Ana Romih in Urška Medved predlagajo temo: kontakne improvizacije. Nato jo delijo z osmimi plesalkami in plesalci, starimi med 8 in 11 let. Od tega trenutka dalje ideja ni več ena, temveč se multiplicira, se pri tem razgrajuje, znova sestavlja in preobraža v vrsto novih idej. Pred nami je osem solističnih drobtin. Posamične gibalne zgodbe, povezane s skupno idejo, ki pa je, spet, rezultat tako individualnega kot skupinskega mišljenja. Plesalke in plesalci se sprašujejo: “Kam te usmeri šepet gozdne reke, ko se zaveš valovanja svoje težnosti?” Ali pa: “Žene me naprej, da s svojo pesmijo ozdravim razpadajoča srca, da končno lahko snamem svoj ščit.” Zlasti pa: “Kaj če … ? Kaj če … ? Kaj če ne mislimo, ko mislimo, da mislimo, temveč (tudi) takrat, ko ne mislimo?” Misli niso in ne morejo biti avtonomne; povezane so s svetom, z ljudmi, z izmenjavami. Povezane so tudi z zaznavnim in motoričnim delovanjem telesa. Povzročajo gibe, gibe-drobtinice, gibe-zgodbe.
#zgodbe v gibanju #kdaj mislimo? #iz ideje v skupnost #iz skupnosti v drobtinice