Don Juan

Jean-Baptiste Poquelin, poznan z umetniškim imenom Molière (1622–1673), je igro o neutrudljivem zapeljivcu Don Juanu krstno uprizoril leta 1665 v Palais-Royal. Molière je v Don Juanu prikazal  neustavljivega šarmerja, okrutnega ljubimca, ki kroji usode žensk in se pri tem ne meni za posvetne, cerkvene ali človeške postave. Njegovemu neustavljivemu šarmu je podlegla tudi donja Elvira, ki jo je v svoji strastni sili iztrgal iz samostana. A ker Don Juanovo poželenje po vsaki zmagi kmalu usahne, se po poroki  že ozira za drugimi. Služabniku Sganarellu pravi: “Res, moja strast do donje Elvire je zamrla in obveznosti niso po moji duši … Moje srce je odprto vsem lepotičkam, le naseliti ga morajo druga za drugo in v njem ostati, dokler vejo in znajo.” Zapeljivec je onečastil zakon in osramotil donjo Elviro, zato se za njim podata Elvirina brata, ki terjata zadoščenje. “Podel plemič, brezbožnež, prašič uživaški,” kot svojega gospoda označi Sganarelle, pa ni predrzen samo v zapeljevanju lepotičk, ki mu pridejo na pot. S posmehljivim povabilom na večerjo se obrne celo na komturjev nagrobni kip. Oče in Elvira ga svarita, naj stopi na pravo pot in se ogne pogubi, a Don Juan se odloči, da svoje narave ne bo spreminjal, pač pa jo bo skril za plaščem svetohlinstva. Prepričan je, da bo pod to krinko lahko še naprej nekaznovano počel, kar mu bo padlo na pamet. A njegova erotična komedija življenja se nezadržno bliža h koncu.