Genialni džezovski pianist Danny Boodman T.D. Lemon Devetsto je vse svoje nenavadno življenje preživel na veliki ladji čezoceanki. Revni starši, ameriški emigranti iz dvajsetih let prejšnjega stoletja, so ga v kartonasti škatli na klavirju zapustili na parniku Virginian, ko je imel samo deset dni. Posvojil ga je navadni ladijski temnopolti delavec, ki mu je nadel njegovo posebno ime s kartonaste škatle. Deček se je razvil v genialnega džezovskega pianista s posebnostjo – za vedno postane del ladje in ladja del njega.
Ganljiva, dramatična, hudomušna in duhovita zgodba, ki se dotika glasbe, prijateljstva, bivanja v primarnem smislu, razsežnosti morja in umetnosti.
“Od nekdaj sem človek nemirnega duha, željan izzivov. Zato ni čudno, da me je besedilo Alessandra Baricca že ob prvem branju ‘zastrupilo’, osvojilo in primoralo k razmišljanju. Zakaj si torej ne bi dovolil, da z ladjo, polno čustev, zaplujem med valove iskanj in se prepustim osvajanju interpretacijskih pristanov? Zakaj si ne bi dovolil odkrivati najtanjših nitk življenjskih resnic?
Devetsto je besedilo, ki dobesedno kliče po uprizoritvi: v njem je bela glasba, ki omamlja z blagozvočno harmonijo. V sebi nosi zlitje misli v akord sreče, blaženosti, notranjega miru in divje strasti, stkane iz bolečega življenja … Vse to je kruh in voda našega vsakdana.
Toda, kako naj vam to ponudim? Kako naj vas z uvodnim adagiom popeljem v svet, ki se med valovi oceana v vztrajnem accelerandu razbohoti v hlastanju po sredi, ki je v meglici sanj tako prekleto nedosegljiva, nepotešena, nam vsem še neznana? Kako naj upravičim dramaturški crescendo, da bi se lahko v zaključnem monologu z nežnim diminuendom katarzično razblinil v ocean in nebo? Priznam, strah me je.
Iskal sem in, upam, našel. Najprej zase in s tem za vas drage gledalke in spoštovani gledalci. Če boste vsaj malo prizanesljivi, moja iskanja niso bila odveč. Sicer pa biti razgaljen pred vami, je zame samo še en izziv več.” – Bojan Maroševič
Jaz, Ki se nisem mogel izkrcati s te ladje, sem se zato, da bi se rešil, izkrcal iz življenja. To je ena tistih stvari, za katere je bolje, da ne razmišljaš o njih, sicer se ti lahko zmeša. Kako se nekega jutra zbudiš in te ženska nima več rada. Kako odpreš časopis in prebereš, da je izbruhnila vojna. Kako se pogledaš v ogledalo in spoznaš, da si star. Kako sem sredi oceana dvignil pogled s krožnika pred sabo in rekel: v New Yorku, čez tri dni, se bom izkrcal s te ladje …
