Deveta galopira skozi celotno zvočno pokrajino Beethovnove 9. simfonije. Na eni strani »mojstrovina zahodne civilizacije.« »Veličastna in kompleksna.« »Sublimna.« »Presunljiv izraz človeškega duha.« »Izbruh triumfalne vizije bratstva.« Beethovnova Deveta. In na drugi strani mi: Goli in sumničavi. Nič veličastnega. Nič triumfalnega. Ne kompleksni, temveč reducirani. Ne sublimni, temveč eksplicitni. Zaslepljeni od podob, ki jih vidimo. Oglušeli od zvokov, ki jih slišimo. Iščemo izgubljeno povezavo z Živaljo.
Predstava temelji na mislih Giorgia Agambna o humanizmu kot antropološkem stroju, ki sistematično suspendira žival – človeka definira zgolj v razliki od živali. V tem smislu v novodobnem subjektu zeva vedno večja pomenska praznina, ki jo poskušajo zapolniti ideologije. Civilizacija postaja vse težja ideološka prtljaga, posameznik, kot receptor ideoloških konstruktov, se postopoma seseda pod bremenom njihovih imperativov. Ali kot pravi Peter Sloterdijk: »Poskus krotitve človeka ni uspel. Barbrarski potencial civilizacije se povečuje; vsakodnevna brutalizacija človeka se stopnjuje.«
