Režiserka Katja Pegan je postavila na oder pripoved o notranji in zunanji lepoti, ki jo je »proti« Andersenovi, najbolj znani različici priredil Milan Jesih. »Raci in racmanu se je rodil raček, ki je bil od drugih drugačen, saj je bil nedopovedljivo grd« - začetek Andersenove pravljice je vsem znan tako kot njen srečen razvoj, ko se raček spremeni v laboda. V življenju pa so bolj „kompromisno“ srečni razpleti kredibilnejši, kot pripoveduje priredba Milana Jesiha, v kateri je raček nepopravljivo grd, zaradi tega pa nič manj vreden srečnega izhoda iz položaja prave družbene diskriminacije.
Kokoš, Pura in Goska niso namreč najbolj prijazne do malega račka, saj mu nenehno ponavljajo, da je nesprejemljivo drugačen, celotni družbi v sramoto. Po splošnem mnenju je namreč tako grd, da se „niti po slovensko ne da povedati“ in so „z njegovimi fotografijami poskusili strašiti otroke, ampak se je film v aparatu kar scvrl“. Še strašilar se ga ustraši, v krčmi ga ogoljufajo, starši mu ne stojijo ob strani, bodeči jež pa se z njim spoprijatelji in mu predstavi tudi prijateljico račko. Jesihov deseti raček (v nasprotju z Andersenovim grdim račkom) doživi tako največjo srečo, saj njegova lepota žari podeseterjeno v prijateljstvu in ljubezni kot simbolna podoba vsega lepega.
