Deklica z zahoda

Kljub manj pogosti izvajanosti tega Puccinijevega opernega dela, ki ga je skladatelj ustvaril leta 1910 na libreto Guelfa Civininija in Carla Zangarinija, pa je opera Deklica z zahoda danes cenjena predvsem zaradi bogate in barvitejše orkestracije ter večje melodične povezljivosti, kot jo lahko zasledimo v njegovih prejšnjih delih. Opera upodablja garaško in nepredvidljivo življenje kalifornijskih rudarjev s pogorja Cloudy Mountains za časa "zlate mrzlice" in sledi vsebini drame Deklica z zlatega zahoda (The Girl of the Golden West) ameriškega dramatika Davida Belasca, katerega dramsko podlago je Puccini uporabil tudi za svojo opero Madama Butterfly. Četudi sta prostor in čas opere postavljena v veristični okvir, ki je tedaj vsaj v Italiji veljal za nov operni trend, pa gre pravzaprav za nadaljevanje tipično romantičnih tematik, zlasti iskanja edine prave ljubezni, ki se razvname med rudarjem Dickom Johnsonom (s skrivnim banditskim imenom Ramerrez) in lastnico točilnice Minnie. V glasbeni podobi Puccinijeve opere Deklica z zahoda se zrcalijo vplivi skladateljev, med drugim Debussyja, Stravinskega in Richarda Straussa, četudi jih je Puccini spretno "pretalil" v svoj enkraten in melodično-ekspresiven slog. Opera, ki jo je Puccini prišteval med svoja najboljša dela, je doživela velik uspeh že po praizvedbi v newyorški Metropolitanski operi decembra 1910, legendarni dirigent premiere Arturo Toscanini pa jo je poimenoval kot "veliko simfonično pesnitev", ki se je po več kot štirih desetletjih ponovno vrnila na veliki oder mariborske Opere.