Vstopim v prazen galerijski prostor. Velik je in v njem še kar dobro odmeva. Ima stopnice ter zgornji in spodnji del. Lahko opazujem z ene ali z druge strani. Včasih pa se zleknem na stopnice in razmišljam ... kako se znajdem v svoji vlogi v družbi in kako vzpostavljam ravnotežje med (šolskimi) obveznostmi ter natrpanim notranjim dogajanjem, ki v meni včasih buči kot razbesnjeni morski valovi. Kaj naj s tem hrepenenjem, ki me greje kot sonce in me hkrati postavlja v negotovost kot gosta megla.
Gib. Daj mi en gib za začetek in bomo šli kar od tod naprej.
