Neugasljiva privlačnost Rostandove drame se, poleg virtuoznosti, s katero je napisana, skriva v njeni neoromantični lahkotnosti in večplastnosti, v intrigantnem naslovnem junaku, pa tudi v barviti galeriji ostalih likov, med katerimi posebej izstopata Christian in Roxane, ki s Cyranom tvorita pretresljiv ljubezenski trikotnik.
Aleksandar Popovski je s svojimi režijami močno zaznamoval novejšo zgodovino gledališča Gavella: od nepogrešljivega Sna kresne noči, ki je bil v osmih letih odigran skoraj 150-krat, pa Peer Gynta in Antigone ter Odiseja, nastalega v mednarodnem sodelovanju petih gledališč in dveh festivalov, do Kralja Riharda III. …
Popovski z gledališčem Gavella tokrat sodeluje pri še enem klasičnem naslovu. Gre za domiselno, jezikovno zahtevno in igralsko vznemirljivo delo, ki se med drugim sprašuje tudi: »V kaj se pravzaprav zaljubljamo?« Kajti danes je, z besedami francoskega filozofa Alaina Badiouja, »… ljubezen v takšnem svetu ujeta v škripcih in obkoljena, s tem pa tudi ogrožena. Menim, da je njen zagovor ena od filozofskih nalog. To bi verjetno pomenilo, kot je dejal pesnik Rimbaud, da bi si jo morali ponovno izmisliti.«
In to počne, ko z jezikom ustvarja svet, tudi Cyrano …
V prevodu izvrstnega romanopisca, dramatika in prevajalca Ivana Kušana je poetična tragikomedija z legendarnim naslovnim likom nosatega pesnika in mečevalca tako prvič zaživela na odrskih deskah gledališča Gavella. Odlikuje jo uporaba raznolikih gledaliških učinkov – celo gledališče znotraj gledališča – in številni, do popolnosti izpiljeni dialogi in monologi.