»Ni mogoče dvakrat stopiti v isto reko ne dvakrat dotakniti se iste minljive snovi« (Heraklit). Heraklit in Zenon sta v predsokratski literaturi izjemna misleca, katerih sklepi so a priori vezani na tematizacijo in refleksijo gibanj; celo več – skozi njih – izdelata koncepte, ki spremenijo podobo filozofije, dialektike in misli v odnosu do konceptov gibanj. Vseeno pa pomenita njuna koncepta razliko in sta v določenem smislu postavljena v dvo:boj, v določen tip šahovske partije, kjer Zenon »zapre« sistem gibanja s svojimi s slavnimi aporijami (Ahil in želva, zrno prosa, sofist »plešec« itd.), medtem ko ostane Heraklit »odprt«, divji in neukročen in »vanj« ni mogoče stopiti dvakrat …
Ta konkavno-konveksni iktus je iniciacija gledališko-plesne uprizoritve Čas je otrok, ki se s kamenčki igra: otrok na prestolu po znamenitem Heraklitovem fragmentu, ki postane kasneje del največjega Nietzschejevega projekta Tako je govoril Zaratustra. Otrok in igra postaneta transverzala Nietzschejevega čezčloveka. Otrok (=baletke) in igra z baletno algebro, v kateri jih izmenično pošiljata v igro Heraklit (Pavle Ravnohrib) in Zenon (Ana Pandur Predin), pomenita oblikovni in vsebinski stožer gledališko-plesnega projekta.
Raziskava misli in razvija dva tipa gibalnih struktur: baletno in »abstraktno« (od vsakodnevne do asketske, skoraj v gesti telovadbe, repetitivnosti, zamrznjenih slik). Vsakemu od obeh mislecev pripadata dve baletki; pogojno rečeno, izumimo Heraklitovo gibanje, enako Zenonovo. Mladinska predstava ima za cilj uvesti mlajšo populacijo v čar in eleganco filozofij dveh pomembnih predsokratikov, hkrati pa skozi princip igre, baletnih aksiomov in raziskovanj primerjalnih gibanj odpreti magijo čistih form, odprtosti in avtonomije …