Čarobna piščal

Opera z govorjenimi dialogi v dveh dejanjih Čarobna piščal (Die Zauberflöte) velja nedvomno za eno največjih Mozartovih mojstrovin, ki jo je skladatelj napisal v zadnjem letu svojega življenja (1791) na nemški libreto svojega prijatelja – pevca, igralca in gledališkega upravitelja Emanuela Schikanedra. Operno delo se zaradi kompleksne vsebine, ezoterike in bogate simbolike, ki spremlja človeka že od samega začetka njegovega obstoja, predvsem pa po svojem duhovnem predznaku uvršča med izrazno najmočnejše glasbenogledališke stvaritve iz dobe razsvetljenstva. Večno aktualne teme, zajete v simbolni boj med dobrim in zlim, med svetlobo in temo ali – v sodobnem kontekstu psihoanalize – med jazom in nezavednim, je Mozart mojstrsko zajel v podobo "plemenitega" slehernika, princa Tamina, ki je razpet med skušnjavami zla v poosebitvi Kraljice noči in razsvetljeno "božansko" vladavino Sarastra. Z vlogo ptičarja Papagena, ki je nekakšen "naravni" protipol človeški plemenitosti, sta libretist in skladatelj predstavila preprostega in neizobraženega človeka, ki se bolj kot tipično razsvetljenski želji po znanju in modrosti raje prepušča zemeljskim užitkom. Glasbena svežina tekočih melodičnih linij, prepletenost humorja z "resnejšimi" tematikami in jasnost gledališke inscenacije so vse do danes ostale prepoznavne kvalitete Mozartovega ustvarjalnega genija, ki nas že od malih nog spodbuja k razmišljanju o naši identiteti, najglobljih motivih in različnih dimenzijah naše človeškosti.