Carmen

Carmen sodi med najbolj poznane in priljubljene španske zgodbe. Balet v koreografiji Tomaža Rodeta se za osnovo oprijema vsebine znane opere. Je klasično baletna inačica s številnimi atraktivnimi dueti, variacijami, pantomimami ter vložki pravega španskega flamenca na znamenito glasbo Georgesa Bizeta, ki je leta 1875 napisal opero po noveli Prosperja Merimeeja. Uspeh opere je bil na njeni premieri velik, vendar pa so občinstvo kmalu za tem vznemirile nove slogovne prvine v delu in kritiki so opero raztrgali. Meriméjevi zgodbi so očitali, da je prostaška, glasbo pa so ožigosali, češ da je »Wagnerjanska« in »disonantna«. Tri mesece kasneje je Bizet umrl v veri, da je Carmen neuspešno delo. Kmalu pa so opero začeli hvaliti vsi, med drugim tudi znameniti komponisti kot Čajkovski, Brahms in Wagner.

Bizetova mojstrovina je z enkratno skladnostjo oživila literarno predlogo in lik usodne ženske povzdignila v mit. Glasbena platforma in človeška zgodba, ki se v operi, ki je še danes izjemno priljubljena, medsebojno prepletata oziroma dopolnjujeta, sta tako sugestivni, da so jo neštetokrat prirejali, ekranizirali, filmali in uprizarjali. Bizet, ki je bil eden najspretnejših mojstrov orkestracije svojega časa, je najbolj učinkovite trenutke opere priredil za simfonični orkester v dveh suitah, ki danes v največ primerih služita kot glasbena podlaga številnim baletnim in plesnim različicam. A to še zdaleč ni edina priredba. Slovita viloinista Pablo de Sarasate in Franz Waxman sta njene melodije predelala v virtuozni suiti za violino in orkester, med najbolj znane predelave pa sodi tudi baletna suita Carmen Rodiona Ščedrina, ki jo je posvetil svoji ženi, nedavno preminuli slavni balerini Maji Pliseckaji.Bizetova glasba je je tako spodbudila številne obdelave predvsem zato, ker je Bizet ustvaril vrsto izjemno prepoznavnih pa vendar nikakor ne trivialnih melodij, v katerih čutimo nepomirljiva nasprotja: boj za prevlado med moškim in neodvisno, neukrotljivo žensko naravo, nasprotje med civilizacijo in divjim svetom Ciganov in tihotapcev, ki mu pripada Carmen, notranji boj Don Joséja, nasprotje med vodenim, kolektivnim svetom tobačne tovarne in svobodnim življenjem junakinje, nasprotje med hladnim celinskim svetom, ki mu pripadamo in utripajočim Mediteranom, ki poje v Bizetovi glasbi.

Carmen se v baletni inačici že leta poslužuje veliko število baletnih in plesnih koreografov, saj glasba odpira brezmejne možnosti za plesno inspiracijo. Zgodba o Carmen s svojo dramsko zasnovo plesalcem nudi velik izziv v oblikovanju interpretacij posameznih vlog. Carmen Tomaža Rodeta, ki jo je kreiral za Mladi slovenski balet v sodelovanju z Društvoma baletnih umetnikov Slovenije in Flamenko plesno skupino CoraViento, nosi namen, da mladim plesalcem nudi ne le upodabljanje znane zgodbe na znano glasbo, temveč predvsem individualne možnosti posamičnih interpretacij zahtevnih vlog. Po njegovih besedah so plesalci v letu delovanja pod skrbnimi očesi priznanih baletnih mojstrov in koreografov, med njimi Maruše Vidmar, Arianne Lafita Gonzalves, Vittoria Gallora in drugih umetniško dozoreli, tehnično pa nadgradili svoje baletno znanje do mere, ki jim omogoča upodabljanje zgodbo, ki sicer predstavlja svojevrsten, za umetnika ne lahek izziv. Rode se je odločil za klasično baletno postavitev. Da bi predstavo zaznamoval španski temperament, v njej sodelujejo izvrstni plesalci španskega Flamenca.