Plesna predstava.
Delo Cage Open je nastalo v sodelovanju med Forumom nove glasbe in CoFestivalom, mednarodnim festivalom sodobnega plesa. Festivala si delita interes za umetniško ustvarjalnost, ki je bila v dvajsetem stoletju z avantgardnimi in modernističnimi umetniškimi težnjami podvržena imperativu inovacije. Ker se odvijata v istem novembrskem terminu, smo se odločili, da ju povežemo v skupnem festivalskem dnevu. Izbrana dela Johna Cagea, ki so zaznamovala sodobno glasbo s svojo radikalno odprtostjo in svobodo interpretacije, bodo v živi izvedbi članov Ansambla Foruma nove glasbe spremljala koreografsko delo Andreje Rauch Podrzavnik in Milana Tomášika, ki v domačem sodobnoplesnem prostoru svoj koreografski opus ustvarjata med odprtimi, improviziranimi in vnaprej določenimi koreografskimi strukturami, izhajata iz širokega spektra kompozicijskih koreoloških načel in v svojih delih tesno sodelujeta z glasbeniki.
John Cage (1912–1992) je eden redkih skladateljev, katerega vplivi segajo onkraj robov glasbe – morda zato, ker se je sam gibal v različnih umetniških okoljih. Po kratkih študijskih stikih z Arnoldom Schönbergom se je popolnoma zavezal glasbi in pričel je ustvarjati predvsem skladbe za tolkala. Cage je bil zagret za širjenje glasbenega materiala in v tem smislu gre razumeti tudi preparirani klavir – med strune klavirja je vstavil različne predmete, tako da je klavir iz melodično-harmonskega inštrumenta spremenil v tolkalnega. Skladbi Skrivnostna pustolovščina (1945) in Glasba za Marcela Duchampa (1947) sta napisani za preparirani klavir, pri čemer je prva nastala za plesno predstavo Cageevega kasnejšega partnerja Mercea Cunninghama, druga pa za film Hansa Richterja Dreams That Money Can Buy, v katerem so bile sanje Marcela Duchampa opremljene s Cageevo glasbo.
Cage je še bolj radikalno iskal nove zvoke, kar dokazuje Namišljena pokrajina št. 1, ki jo lahko imamo za prvo elektroakustično skladbo. Nastala je kot spremljava za Cocteaujev balet Nevesta in ženin pri Eifflovem stolpu; v skladbi Cage izrablja tehnične pripomočke, ki so bili leta 1939 na voljo v studijskem okolju: gramofonske plošče s posnetimi frekvencami in gramofone s spremenljivo hitrostjo predvajanja.
Cage ni širil samo materialne plati glasbe, temveč tudi »miselno«. Iz vzhodnjaških filozofij je prevzel idejo o nenamembnosti umetnosti, ki ga je vodila k vključevanju naključja v kompozicijski in izvajalski proces oz. do koncepta nedoločenosti, ko se skladatelj vse bolj avtorsko umika iz umetniškega dela. Tipičen primer predstavljajo Variacije III (1962), namenjene »kateremukoli številu izvajalcev, ki izvajajo kakršnekoli akcije«. Partituro predstavljata dve prosojnici s krogi, ki jih je mogoče skorajda poljubno interpretirati kot notni zapis, kar pomeni, da se večji del odgovornosti seli od avtorja k izvajalcem.
Tudi v poznem opusu se je Cage umikal iz kompozicij. Večni tango (1984) sloni na nedokončani skladbi Erika Satieja Športi. Cage je prevzel Satiejev ritem, medtem ko so tonske višine nedoločene, nakazana je le smer gibanja tonskih višin. Zadnji cikel Cageevih skladb so t. i. številčne skladbe – gre za dela, ki nosijo v naslovu številke (prva označuje število glasbenikov in druga zaporedno številko skladbe, namenjene temu številu glasbenikov – skladba Dva6 (1992) je tako šesta v vrsti skladb za dva inštrumenta), hkrati pa številke prevladujejo tudi v notnem zapisu, kjer Cage določa časovni okvir, v katerem mora nastopiti določen zvok, največkrat izoliran dolg ton. Rezultat takšnega principa je glasba, ki se zdi nenavadno mirna v svoji zbranosti in kontemplativnosti.
John Cage je s svojimi radikalnimi umetniškimi idejami močno vplival na razvoj plesne umetnosti kot sodelavec koreografa Mercea Cunninghama in njegovega ansambla ter pri generaciji mladih plesnih umetnic in umetnikov na prehodu med petdesetimi in šestdesetimi leti preteklega stoletja iniciiral reformo plesne proizvodnje, ki je za zmeraj spremenila sodobni ples. Cage Open je koreografsko delo med predstavo, ritualom in procesom, Rauch Podrzavnik in Tomášik sta objekt plesa v njem označila kot »odzivno telo«, s katerim se bo razvijala živa vez s Cageevo filozofijo, artikulirano v znameniti zbirki esejev Tišina: predavanja in zapiski (Silence: Lectures and Writings, 1961). Eno temeljnih Cageevih muzikalnih izhodišč je poslušanje: pogoj glasbe, ki se začne s slišnostjo zvokov, ki so nam vedno na razpolago, ker nas obdajajo. Ta zaznavni negativ proizvodnje se zdi leta 2025 ob količini slepot, molkov in ignoranc v odnosu do globalnih dogodkov v mednarodnem političnem prostoru enako aktualen in radikalen kot leta 1961. Odzivno telo koreografskega dela Cage Open bo iniciirano s slušnimi, vidnimi, konceptualnimi in čustvenimi elementi, da umetniki in gledalci skupaj odkrijejo novo v znanem ter (r)evolucionarno v navideznem in očitnem, pravijo ustvarjalci.
