Lutkovno-dramska predstava po motivih romana Maxa Porterja.
Uprizoritev za mladinsko in odraslo občinstvo je gledališka interpretacija vrhunskega literarnega prvenca Maxa Porterja. Predstava je vabilo na potovanje v metaforične svetove žalovanja in spominjanja, ki kalejdoskop Porterjevih pogledov in glasov raziskuje skozi fuzijo dramskega, predmetnega in lutkovnega.
»… povsod eno samo žalovanje, vsaka površina mrtva Mama, vsaka barvica, traktor, plašč, škorenjc, vse prevlečeno s tanko plastjo bridkosti.«
Na prvi pogled je roman Maxa Porterja Bridkost je stvar s peresi preprosta zgodba, običajna pripoved o očetu, ki mora po ženini smrti pobrati in sestaviti delce zdaj razdrobljenega družinskega življenja. Oče ostane namreč sam z dvema sinovoma, njihovo stanovanje pa polnijo spomini, globoka žalost, nejevera in praznina.
A v njihovem stanovanju se pojavi Vran, »sentimentalna ptica«, ki ga je k njim priklicala izguba in ki se nameni ostati z njimi, vse dokler se njihova rana ne bo začela celiti. Porter svojega romana ne piše kot fabule, ampak kot impresije, utrinke, ki se le tu in tam dotaknejo, s tem pa odpirajo vedno nove in nove poglede na spomine, Mamo in njune odnose. Različni glasovi in pogledi skico njihovega življenja delajo kompleksno in ga vztrajno premikajo v gibanje, pa čeprav se zdi, da je zastalo. Tudi njihovo žalovanje ni enoznačno, ampak je v skoraj kubistični maniri prikazano s številnih zornih kotov – zato pa samo še bolj živo.
Porterjev slog se ves čas spretno izmika vsem žanrskim oznakam in spretno potuje med poezijo, prozo in poetično dramo, s tem pa iznajde unikaten jezik izrekanja o ljubezni, žalosti in smrti. Pri tem pa ne zapade le v lamentacijo, ampak se ves čas zaveda pomena igrivosti, svetlobe in fantazije, ki so – morda še zlasti v trenutkih gluhe teme žalovanja – lahko odrešilnega pomena. Pod režijo se podpisuje prodorni mladi režiser Luka Marcen.
