Predstava poteka v sklopu dogodkov radioCona REuseCITY:REuseRadio: http://www.veza.sigledal.org/dogodek/radiocona-reusecity-reuseradio
Posameznik sredi parka vstopi v tišino in praznino zimske noči. Opremljen je z radijskim sprejemnikom, kot prevajalcem in lovilcem oddaljenih elektromagnetnih zvočnih vsebin. Na sprehodu se ulovljena sporočila spajajo z zvoki speče narave izven dosega urbanega področja in tako posameznika popeljejo k organski, zemeljski zvočnosti, ki vsebuje drugačno sintakso od vsakdanjega jezika. V lovljenju preseka oddaljenih elektromagentnih vsebin in atmosferskih zvokov narave se prostor domišljije in prostor za oživljanje spominov vzpostavljata v izvirno in intenzivno izkušnjo.
Field Frequency Flux gradi na vsakdanji dejavnosti hoje in »običajnih« zvokov, na katere pogosto, zaradi prekomerne zvočne onesnaženosti in dnevne rutine, nismo pozorni. V teh nepretencioznih dejanjih se udeleženec transformira v skladatelja in slikarja hkrati, saj izbira, prebira, modulira in sestavlja zvočne slike in prostorske podobe v svojo lastno zgodbo (izkušnjo). Field Frequency Flux je so-kreacija, dialog in povezava vzpostavljena na različnih ravneh; med udeležencem in naravo, udeležencem in zvočno krajino, ki ga obdaja ter hkrati med enotami vsakokratne vzpostavljene skupnosti. Je predstava, v formi odprtega dela, v katero je posameznik povabljen, da jo ozavesti, dopolni, nadgradi ali transformira s (so)udeležbo.
Field Frequency Flux gradi drugačen gledališki dispozitiv ali ustaljene konvencije tega medija preobraža s podčrtovanjem odprtosti dogodka temelječega na kontingenci, mapiranju nekega specifičnega mesta kot vsakokratno spremenljivega odra z nepredvidljivim koncem.
Na ta način postanemo nenadno sami del mesta, kjer se predstava/performans odvija. Drsimo med različnimi pozicijami: flaneurja, gledalca, poslušalca, performerja, soustvarjalca dogodka.
Field Frequency Flux je poseg v “fiziologijo” parka kot nekega specifičnega, skorajda utopičnega prostora v urbani krajini. Še posebej zato, ker je zastavljen na grajenju začasne skupnosti in tako zmožen vzbuditi občutek enotnosti in povezanosti. Na podlagi intenzivne izkustvene situacije pa inicira tudi drugačno percipiranje (prostora in zvoka), ki v soodvisnosti odpirata mnoštvo vstopov v sam gledališki dispozitiv. Je poskus srečanja, komunikacije brez jezikovnih sredstev, raziskovanja in izmenjave med udeleženci zasledujoč orkestracijo večerne zimske idile.
Brane Zorman (1962), skladatelj in zvočni manipulator, je avtor glasbe za več kot trideset gledališko plesnih predstav, med njimi: Disco Pigs, Millenemy, Su e Sid, Medium Coeli, Jesus F. Nekatere so izšle na ploščah pri različnih založbah, z Igorjem Štromajerjem je oblikoval prvi in drugi del mednarodno priznanega medmrežnega projekta Balletikka Internettikka. Je ustanovitelj Cone, zavoda za procesiranje sodobne umetnosti.