Bližnji plani izpostavljajo materialnost telesa, ki ni motivirana psihološko, temveč izhaja iz specifičnih fizičnih principov in praks. Telo je obravnavano kot objekt, napolnjen z delci informacij in referenc. V vsakem od petih delov predstave se avtorica osredotoča na posamično fizično nalogo, preko katere raziskuje povezave med materialnostjo telesa in potencialno materialnostjo emocije. Koreografski »bližnji plani« so orodje za gradnjo in razgradnjo novih potencialnih teles, sestavljenih iz (ne)logičnih povezav in funkcij.
V prostoru, očiščenem vsakršnih konotacij, tako v živo nastaja arhitektura gibov, ki nenehno razpadajo in se ponovno sestavljajo, in s tem ustvarjajo nepredvidljiv tok dogodkov.