Bela

Simbol novega začetka. Nepopisano slikarsko platno. Nov, še nedefiniran prostor. Ritual telesa, očiščenega lastnega upodabljanja. Ponazoritev prostora, v katerem virtualnost odnosov ni vprašanje tehnične predvidljivosti, ampak predstavlja dojemljiv pristop k oblikam možnega. Bela je nadaljevanje serije raziskav koreografskega jezika Mateja Kejžarja kot ponovno [re]odkritje plesa in plesnega jezika.

“V zadnjem plesnem performansu Hit / This is not a Hit me je zanimalo telo, ki se osvobaja konotacij in reprezentacij skozi vztrajanje v izčrpavanju, ki je hkrati gonilo giba in proizvodnja užitka. Že koreografski jezik na sebi je dokaz dejstva, da se preko mrež prevladujočega epistemološkega pogleda pojavljajo in so ponovno v vzponu druge [drugačne] oblike vedenja, verjetja in bivanja. Bela se ne ukvarja s proizvodom [predstavo] in njegovo obdelavo, ampak je princip delovanja obrnjen: Bela obdeluje lastno vsakodnevno prakso kot ritual. Kot koreografirano [ready made] delo. V Beli želim videti barvo telesa, barvo žive prisotnosti.”