Bebop

Francoski dramatik Boris Vian v enodejanki Bebop (originalni naslov Meduzina glava, 1951) na inovativen komični način zapiše zgodbo o nerealiziranem snobovskem pisatelju Antonu Vidmarju, ki si želi napisati velik roman. Prepričan je, da se ustvarjalnost rojeva iz trpljenja, zato se že šestnajst let prostovoljno trpinči, ko ženo Lucijo pošilja od enega ljubimca do drugega ali, kot mu očita Lucija: »In potem si hotel, da menjam ljubimce, ker da si se že preveč navadil na Andreja, da zato zaradi njega ne čutiš več dovolj bolečine in da lahko delaš samo takrat, ko zares trpiš …« A Lucija je možev plan, po katerem bi morala po šestih mesecih zamenjati ljubimca, priredila, ko se je zaljubila v Franca Bukovca. Ko mož po tolikih letih izve za izjemno domišljeno izpeljano prevaro, spozna, da bo zdaj, po tolikšnem trpljenju, lahko končno napisal izjemen roman. V uprizoritev z naslovom Bebop so vključeni Vianovi songi, s katerimi se je uveljavil v petdesetih letih prejšnjega stoletja na jazzovski sceni. Ljubezensko komedijo je režiral Vito Taufer, eden najuspešnejših slovenskih režiserjev, ki je za svoje gledališko delo prejel številne prestižne nagrade doma in v tujini.