Igra vpliva na otrokov telesni in umski razvoj, na pridobivanje izkušenj in znanja, na otrokovo čustveno življenje, ter ima, zlasti v predšolski dobi, nenadomestljivo vlogo za celoten razvoj otrokove osebnosti. Zato je pomembno, da ima otrok dovolj didaktičnih igrač, ki mu ponujajo možnost za osvajanje določene spretnosti. Številni starši, prepričani, da otroku dajejo le najboljše, posegajo po dragih igračah, tudi elektronskih, in so celo prepričani, da je otrokovo poznavanje računalniških igric in didaktičnih aplikacij ključno za njegov razvoj in kasnejše karierne sposobnosti.
Čeprav mora dobra igrača izpolnjevati številne zahteve, najdražja igrača še ne pomeni najboljše. Preproste igrače, ki jih otrok »dopolni« v domišljiji, ali pa tiste, ki jih izdela iz predmetov druge namembnosti, so pogosto najboljše, in prav o tem spregovori predstava Barčica.
Ogrodje interaktivne uprizoritve sestavljajo uglasbene slovenske ljudske in ponarodele pesmi, ki jih v zgodbo s poanto, da za otroško igro niso potrebne drage igrače, še manj pametni telefoni in računalniške tablice, povezuje vezni dialog med protagonistoma. Oba lika – deklica Katarina Barbara in deček Marko – pri svoji igri oživljata in osmišljata različne vsakodnevne, »navadne«, neuporabne, odslužene predmete in jim tako vdihneta novo življenje, z njimi ustvarjata junake in dogajalni prostor otroških pesmic. Ker gre za pesmice, ki jih večina otrok dobro pozna (Barčica po morju plava, Čuk se je oženil ipd.), bodo otroci skupaj z igralcema pesmice lahko tudi zapeli, se naučili kakšno novo ali osvojili starejšo, že davno pozabljeno slovensko besedo (sova na vereji), ki jo bosta igralca otrokom tudi razložila.
