Literarno delo Bambi: Življenjska zgodba iz gozda avstrijskega pisatelja Felixa Saltena je pretresljiv roman o tesni povezanosti človeka z gozdom. Neposredno razkriva problematični odnos, ki ga sobivanje med človekom in naravo prinaša. Ob izdaji leta 1923 v Avstriji je roman že presegel okvire takratne otroške literature in s simbolno pripovedjo o odraščanju mladega srnjaka javnosti odprl problematike odraščanja, sprejemanja sveta in predstavil kruto bolečino ob izgubi, ki je zgodbo zaznamovala tudi leta 1942, ko jo je ameriški produkcijski velikan animiranega filma Walt Disney uprizoril kot dolgometražni animirani film in ga umestil na svetovni zemljevid otroških klasik. Lokalna zgodba, ki je ob svoji izdaji pokrivala le nemško govoreče področje Mitteleurope, je postala ena najbolj znanih zgodb za otroke in odrasle. Čeprav je v animirani podobi izgubila nekaj ostrine, je vsekakor dokazala, da velja za brezčasno zgodbo, ki v različnih oblikah lahko doseže in pomaga mladi publiki pri odraščanju in vstopanju v odraslo življenje.
Osrednji predstavnik čarobnega gozda je mladi srnjak Bambi, ki kot tipični predstavnik otroka narave odkriva njene zakonitosti. Gre za naravo, v katero je človek že posegel in s svojimi zakonitostmi življenja začel vplivati na življenja gozdnih živali. V gozdu se prepletajo različne vrste, divjad, glodavci, nočne ali dnevne ptice in s pomočjo postopka personalizacije živalskih likov s prvinami basenske pripovedi, v romanu sobivajo z grožnjo nenehne nevarnosti, ki prihaja od zunaj. On, neimenovani lovec, je predstavnik civilizacijske sile, ki vdira v gozd, ruši naravne cikle življenja in z uporabo orožja uveljavlja civilizacijsko prednost človeka nad življenjem živali. Čeprav so živali antropomorfno zasnovane, ne delujejo kot karikature ljudi, ampak živijo kot bitja, ki imajo svoje zakonitosti znotraj univerzalne usode bivanja - idealizirano okolje v katerem nenehno preži zunanja nevarnost, ki je ne zmorejo nadzorovati ali ji dokončno pobegniti. V njihovem svetu splošna varnost in zavetje ne obstajata, zato je boj za preživetje del njihovega odraščanja in bivanja, ki ga morajo osvojiti, da lahko preživijo, si medsebojno pomagajo, sodelujejo in ustvarjajo skupnost, v kateri lahko poiščejo vsaj malo zavetja in varnosti. To postane še težje ob posegu človeka, ki naravno sestavo ciklov v katerih ima vsak življenjski dogodek svoj smisel, nasilno prekine in zariše nov potek dogajanja. Čeprav so dogodki nasilni, travmatični in žalostni je odziv živali pogumen in neizprosen. Današnji svet, zaznamovan z ekološkimi krizami, podnebnimi spremembami in odtujenostjo od narave, potrebuje uprizoritve tovrstnih dogodkov znotraj literature in umetnosti, ki opominjajo na krhkost življenja in odgovornost, ki jo človek nosi do okolja in drugih. Takšne uprizoritve in zastopanja omenjenih problematik je potrebno zagotoviti tudi novim generacijam s pomočjo različnih uprizoritvenih tehnik. Prav tako je potrebno omeniti, da se v pripovedi skriva potreba po pacifistični noti bivanja, ki jo je avtor Felix Salten uporabil kot takratno bližajoče se nasilje v obliki nacionalsocializma in grožnje, ki jo je nato prinesla druga svetovna vojna. Zaradi mnogih vojnih žarišč, ki jih poznamo tudi danes, je klic po miru in spoštujočem sobivanju med različnimi kulturami, narodi in skupinami še kako pomembno tudi za najmlajše generacije, ki lahko z različnimi novimi ali starimi vedenji vplivajo na spoštljivo delovanje družbe, ko bodo nekoč odrasli in aktivno ter politično vstopili v svet.
V gledališki predstavi Bambi, ki jo je po literarni predlogi dramatizirala dramaturginja in gledališka ustvarjalka Brina Jenček, vstopamo v kompleksen svet nevarnosti skozi uporabo gledaliških lutk in glasbene atmosfere v izvedbi vsestranskega umetnika Žigana Kranjčana. Preko lutk lahko mlajša publika na varni distanci preko performativnega objekta varno vstopa v svet čutenja in si ogleda kompleksnejše situacije, ki jih zgodba vključuje. Lutka postane živi posrednik med otrokovo domišljijo gledališko realnostjo. V predstavi lahko vidimo raznovrstne lutke, ki so izdelane iz naravnih materialov; iz lesa, bombaža, volne in papirja. Ti materiali nosijo sled narave in s svojo teksturo že sami po sebi predstavljajo bitja, ki imajo svoj vonj, toplino, teksturo in načine gibanja, od hitrih poskokov do prežanja v varnem zavetju grmičevja. Otroku s tem omogočajo, da tudi v gledališki dvorani začuti neposredni stik z gozdom in naravo v vseh svojih nepopolnostih, ki jih uporaba organskih materialov pri izdelavi lutk prinaša. Oblikovalka lutk in vizualne podobe, beloruska umetnica Liudmila Skitovič, je že pred nekaj leti v našem gledališču dokazala, da organska izdelava in toplina, ki jo lutke nosijo, pomaga celostno uprizoriti pomembne zgodbe, ki bodo z gledalci ostale tudi po ogledu uprizoritve. Estetska podoba jesenskega gozda, ki pogosto spremlja uprizoritve Bambija in je s pomočjo vizualnih manifestacij prisotna tudi pri nas, je nosilka melanholije in spokojnosti. Jesen je čas spremembe v naravi, ki mirno sprejema svojo minljivost, spremembo podobe in počasno umiritev naravnih ciklov, saj so spremembe del življenja in se vsako leto vrnejo v naravnem zaporedju. V kombinaciji vsebinske zasnove in vizualnih postopkov se skriva večplastnost zgodbe in uprizoritve: Bambi se uči sprejemati življenje takšno, kot je, dostojanstveno, z razumevanjem in bojem proti nasilju. V jesenskem gozdu se prelivajo topli, mehki toni, svetloba postaja zastrta, listje šelesti in se zavija v sivino po tem, ko listje zgnije in se jesenske barve umirijo, umaknejo, da bi naredile prostor speči zimi. To je tisti občutek tihega slovesa, ki v gledalcu v naši uprizoritvi omogoča spokojni pogled na neizbežnosti, ki so neprijetne, ampak imajo pomemben razplet za polno, pogumno in tudi veselo življenje.
Bambi je danes zelo pomembna pripoved. Njegova univerzalnost presega čas, kraj in generacije. Kot lutkovna predstava, izdelana iz naravnih materialov in prežeta z vizualno poetičnostjo gozda, lahko postane subtilen opomin na to, da lepota, sočutje in spoštovanje do narave niso le vrednote otroštva, temveč temelj naše človečnosti.
Nika Korenjak
