Larina komedija s pianistom.
Nada, diva balkanskih korenin v zrelih srednjih letih, naj bi pripravila predstavo, s katero se bo s stranskega tira, nanj jo je zrinilo Gledališče, vrnila na glavnega. Toda namesto glavne vloge v veliki klasiki ali razkošnem muzikalu – dobi avtorski projekt, ki ga je komisija Ministrstva v skladu s Pravilnikom ocenila in mu namenila polovico najnižjega količnika. Saj je glavna, vendar tudi za vse sama. Nič za to, nič ji ni odveč, »nada umre zadnja«, je njen moto.
Z nasmeškom preskoči vsako oviro. Vaje so v polnem teku, nabor pesmi, ki vsebuje uspešnice Edith Piaf, Lize Minnelli in Lare Jankovič, je vedno ožji, z lučjo in tonom se bolj ali manj uspešno, spopada tehnik Pavle, direktor se ne oglaša na telefon. Na vaji, ki smo ji priča, postaja njen nasmešek vse bolj grenak. Ne le, da še vedno ni osrednjega scenskega elementa in se na odru nepričakovano gnetejo kostumi iz fundusa. In ne le, da Pavle vsake toliko izgine, ker mora hkrati voditi tudi vajo na glavnem odru, nadomešča pa ga snažilka Fata, vrhunec vsega je, da tudi benda ni, ne njene priljubljene pianistke! Namesto nje pa za klavirjem sedi neznani mladenič.
Ga bo sprejela? Bosta speljala vajo? Kaj poreče Pavle, kaj Fata, kaj direktor? Ko se srečajo različni svetovi, stari in mladi, ženski in moški, balkanski in podalpski, brez isker ne gre. Toda s humorjem in pravo mero samoironije se robovi obrusijo in se kakofonija zlije v harmonijo. Zgode in nezgode gledališkega zaodrja pa poskrbijo za solze smeha. Čas je za Gledališče!
