Marguerite in Armand
Sir Frederich Ashton je balet Marguerite in Armand (Marguerite and Armand) ustvaril leta 1963 za Rudolfa Nurejeva in Margot Fonteyn kot poklon njunemu posebnemu plesnemu partnerstvu. Zgodba baleta temelji na igri Dama s kamelijami Alexandra Dumasa sina, ki je navdihnila tudi Verdijevo Traviato. Ashton je tragično esenco omenjenega dela zaobjel v koreografiji izrazite intenzivnosti, o kateri je tudi sama Margot Fonteyn zapisala, da je bilo obdobje vaj »prežeto s strastjo, bolj resnično od življenja samega«. Glasbeno se je koreograf naslonil na Lisztovo romantično Sonato za klavir v h-molu (1854) in tako naslikal rojstvo ljubezenskega razmerja, ganljivo izraženo skozi strastne dvige in izrazito svobodo gibanja. Sreča ljubimcev, ogrožena zavoljo omejujočih socialnih konvencij in »pozlačene kletke«, v kateri je živela Marguerite, je v svoji elegantni scenografski podobi izrisal tudi Cecile Beaton. Trenutek, v katerem Marguerite spozna, da se mora odpovedati Armadnu, se odslikava v pogubni tišini; sklepni pas de deux, ko Marguerite leži v naročju svojega ljubimca, pa velja za enega najbolj presunljivih v vsem baletu.
Sir Frederick Ashton, s polnim imenom Sir Frederick William Mallandaine Ashton (1904–1988), je bil med letoma 1933 in 1970 prvi koreograf in direktor Angleškega kraljevega baleta, v tem obdobju pa je deloval tudi kot pomočnik ravnatelja (1952–1963) in ravnatelj (1963–1970). Zaslužen je za uveljavitev ene od svetovno najbolj znanih baletnih skupin, ustvaril pa je tudi znamenit angleški baletni slog in koreografije za več kot sto baletnih naslovov, od katerih je več kot trideset še vedno na repertoarju Kraljevega baleta. Leta 1962 ga je angleška kraljica Elizabeta II. odlikovala za zasluge na področju baletne umetnosti z viteškim redom.
Klasična simfonija
Navdih za balet z naslovom Klasična simfonija koreografa Yurija Possokhova na glasbo Sergeja Prokofjeva Simfonija št. 1 v D-duru, op. 25, Klasična (1916–1917) so spomini na otroštvo. Učenec baletne akademije Boljšoj v Moskvi je z mešanico tradicionalnih ter zelo neobičajnih baletnih korakov ustvaril bleščeč poklon svojim plesnim učiteljem in šoli, ki je imela na njegovo delo tako velik vpliv. Podobno kot lahko razberemo v glasbi Prokofjeva, je tudi koreografija Possokhova homage tradicionalnemu, ob enem pa dodaja sodoben pridih skozi valovanje plesalčevega telesa in tekoče organske vzorce, ki spominjajo na vratolomno preletavanje lastovic, drobnih ptic iz koreografovih otroških spominov. Med njimi najdemo tudi tiste o njegovih baletnih treningih s Pestovom. S tem, ko plesalce osmišlja s plemenitostjo, se koreograf poklanja instituciji plesa ter svojemu učitelju, ki je nanj prenesel svoje bogato znanje, in pravi: »Naš učitelj ni samo naš trener v baletnem studiu. Je tudi naš oče. Vedno nas je nahranil, kadar smo bili lačni; vedno nas je učil; peljal nas je v muzeje. Zato ga imamo radi. To so bili naši posebni trenutki.«
Yuri Possokhov, po rodu iz Ukrajine, se je šolal na moskovski baletni šoli. Plesno kariero je ustvaril v ansamblu Boljšoj baleta, v Danskem kraljevem baletu in v ansamblu San Francisco Ballet, kjer se je uveljavil tudi kot koreograf in kjer od leta 2006 deluje kot rezidenčni koreograf. Za izjemno koreografsko stvaritev v baletu Magrittomania, katerega navdih so bila dela slikarja Reneja Magritta, je prejel nagrado Isadore Duncan.
