"Preko skupnega avtorskega raziskovanja dramaturško-režijskega tandem, igralcev ter drugih ustvarjalcev si želim ustvariti prostor izražanja, v katerem je spodbujena neustrašnost, inovativnost in vsebinska zanimivost. Z ekipo želim pogumno stopiti v proces lastne ustvarjalnosti, izražanja mnenja in občutkov, obenem pa raziskovanja interaktivnosti v odnosu do prostora in občinstva." (Sara Lucu)
Se počasi poslavljamo od gledališča? Nam to še lahko ponudi kaj novega, razburljivega? So njegovi transformativni časi končani? Kaj se dogaja z idejo? Besedilom? Prostorom? Telesom? Igro? Občinstvom? Morda je preizpraševanje kolektivnih konvencij delitve vlog in ravnanja v gledališču rešitev za njegovo obuditev, za vnos svežine, za nezaprašenost vsebine. Spihajmo prah s pokrova gledališke skrinje. Odprimo jo in neusmiljeno zavrzimo tisto, kar je plesnivo, preperelo, strgano, neuporabno. Z radovednostjo poglejmo tisto, kar je navdihujoče, enigmatično, vznemirljivo. Kaj se skriva v humorju in je obenem onkraj trivialne zabave? Predstavljajmo si gledališče, kjer naslov ni pomembnejši od same predstave. Gledališče, ki se ne zadovolji s samim seboj. Gledališče, ki hoče biti prodornejše, iskrenejše, relevantnejše. Gledališče, kjer se med igralci in občinstvom ustvari posebna skupnost. Kjer je transformativni učinek gledališča po koncu predstave del vseh udeležencev. Predstavljajmo si gledališče, ki nas ne uspava in ne pritrjuje statusu quo. Ki nas pretrese. Prime, drži in dvigne. Daleč od pričakovanega, daleč od udobnega. In se obenem napaja z našim smehom.
