Ne gre za to, da preteklost osvetljuje sedanjost ali da sedanjost osvetljuje preteklost, temveč za to, da se tisto, kar je bilo, v hipu združi s sedanjostjo in tvori ozvezdje. Walter Benjamin
Filozof Walter Benjamin v svojem delu opisuje letečega angela, ki gleda v preteklost in obrača hrbet prihodnosti: pred njegovimi očmi se vrstijo ruševine zgradb in ideologij (glasbeni instrumenti na dnu oceana, nedelujoči radarji, nasedli kiti), angel bi se rad ustavil in obnovil zrušeno, toda nevihta mu zmoči krila in ga neusmiljeno vleče naprej – med mrtve dojenčke, kipe na Antarktiki, fluorescentne zajce. Tej nevihti radi rečemo razvoj. Angel pa opazuje to dogajanje (roke na klavirskih tipkah, atomske gobe, razglednice v džungli) in se skuša nevihti upreti, a se ne more ustaviti in posredovati, ne more zlepiti koščkov in na novo izgraditi skupne resničnosti, ne more storiti popolnoma ničesar, da bi nam pomagal. Morda samo zato, ker angeli ne obstajajo (cianidni koktejli, iracionalna števila, pripovedi ob ognju). Katero drugo razumno bitje bi lahko popravilo polomljeno, razmontiralo to zgodbo in končno usmerilo svoj pogled naprej?
Italijanski umetniški kolektiv Sotterraneo (Firence, 2005) preizkuša raznovrstne uprizoritvene forme v razmahu med klasičnimi frontalnimi in specifičnimi prostorskimi praksami, ki obravnavajo nasprotja in temne plati sedanjega časa. Njihova avantpop naracija sedanjosti se poigrava z ravnovesjem med kolektivno in intimno imaginacijo, z aktivnim vključevanjem pa spodbuja angažirano državljansko držo in izziva kritično mišljenje občinstva.
S podporo Italijanskega kulturnega inštituta v Ljubljani.