Amor omnia vincit

Po Charcotovi smrti Blanche ozdravi in se zaposli pri Marie Curie, prvi dobitnici dveh Nobelovih nagrad – za kemijo in fiziko. Zaradi posledic sevanja Blanche izgubi obe nogi in roko. Kot »torzo v lastnem zaboju« pa tik pred smrtjo napiše tri »knjige vprašanj«. Kakšna je kemijska formula za poželenje? Kaj je najgloblja skrivnost ljubezni? Blanche, lepa kot ciklama! Kot tropska ptica, ki je izgubila smer! Zaprta je bila v petih norišnicah! Šest let je bila velika gledališka zvezda bolnišnice Salpêtrière in je kraljevala pariškemu družabnemu življenju znanstvenih krogov, kot je izločena Jane Avril kraljevala nočnemu zabavišču Moulin Rouge.

Zakon para Pierre in Marie Curie in njuna sreča je ena najbolj dokumentiranih ljubezenskih zgodb v zgodovini. Marie, lepotica brez primere, ki se je ujela v čarovništvo raziskovanja, sprva fizike in kemije, nato pa še ljubezni, se po nesrečni Pierrovi smrti zaplete v razmerje, v nepotrebno ljubezen, kakor jo označi Blanche, s francoskim fizikom Paulom Langevinom, ki pa je predvsem poročen moški in oče štirih otrok. Paul zadene Marie kot palica zadene biljardno žogico. In žogica se vrti, ne da bi kaj razumela! Tiktakanje ljubezenske bombe! Marie doživi osebni poraz in medijski linč, celo namig, naj ne hodi v Stockholm po svojo drugo Nobelovo nagrado. Marie, svetovno znana Nobelova nagrajenka, ne razume. V gluhih nočeh, ko njena otroka spita, sedi ob Blanche v zaboju in jo, da zmore dočakati jutro in preživeti ponižanje, sramoto in prezir, sprašuje o skrivnostih ljubezni, Blanche pa ji, kot obrezana in nepremična Šeherezada, pripoveduje o Salpêtrièru, o njenem nenavadnem razmerju in strasti s profesorjem Charcotom, ki mu nikoli ni dovolila vstopa v njene najgloblje vrtove. Slovito bolnišnico Salpêtrière, pravi tolažnica Blanche, si je treba predstavljati kot tragedijo, ki jo uprizarjajo v ogromnem gledališču, kjer je oder vse, igralk in igralcev na tisoče, v dvorani pa le peščica gledalcev! Blanche pripoveduje o eksperimentih, ko te opazujejo zveri in ti njihove poželjive oči govorijo, da te hočejo napasti, raztrgati. Pa čutijo le poželenje …

V zgodbi nastopi tudi Jane Avril, bleščeča plesalka iz zabavišča Moulin Rouge, muza slikarja Toulouse-Lautreca, elegantna, misteriozna oseba. Jane v besedilu deluje kot simbol. V svojem danse des fous se osvobodi peze preteklosti, kot da bi bili čudeži mogoči … Vse, ki jo gledajo, zgrabi nekaj, kar je bilo podobno vrtoglavici. Med plesom, ko se čudni koraki in gibi rojevajo iz ničesar, Jane postaja simbol za človeka, osvobojenega svojih spon in izhodišč. Kot da sploh ne bi bila stroj in bi spoznala, da si lahko življenje izbiraš sam in odplešeš v novega …

Radij, samosvetleča snov, skrivnostno sevanje, modri lesketajoči se signali. Histerija, kompozicija telesa v obliki andante, allegro, adagio: avra, epileptične, klonične konvulzije, nato attitudes passionelles, ki se končujejo s čustveno, bolj umirjeno fazo. Hipnoza. Ples norcev, navdihnjen v karnevalu, maškaradi, pariški pustni povorki. Metulj. Hoja po ledeni pokrajini. Hladna svetloba radija. Strah.

Zgodba v dramatizaciji Blažke Müller Pograjc je fragmentirana in deluje na več časovnih ravneh. Pripovedni tukaj in zdaj je zgodba o ljubezenski epizodi Marie Curie, z ravni njene zgodbe pa se spuščamo v preteklost Blanche Wittman in Jane Avril. V zadnjem prizoru, ki se znova dogaja tukaj in zdaj, se znova srečajo vse tri ženske. Dialogi so poetični, jezik je privzdignjen, tenkočutne asociacije in metafore presegajo vse doslej v jeziku utečeno in pričakovano in kot take od interpretov igralcev, Marijane Brecelj, Pavleta Ravnohriba, Gorke Berden, Vita Weisa, Branka Jordana in Katarine Stegnar, ter plesalk Veronike Valdes, Tamare Polanc, Enye Belak, Kristine Rozman zahtevajo izjemno spretnost in mojstrstvo. Kakšne bodo njihove teatralne upodobitve, ki naj bi odkrile neznano pot v strašljiv in odbijajoč svet ženskosti in ljubezni?  

V tej poetični, pa vendar kruti zgodbi, ki jo je režiser Matjaž Pograjc poimenoval čarovniška gibalna predstava, ustvarjalci v koreografiji Branka Potočana rokujejo z različnimi geometrijsko navdihnjenimi iluzionističnimi pripomočki scenografa Tomaža Štrucla. Krog, kvadrat, daljica, velika bela površina, ki postaja morje, nebo, gozd. Po tem gozdu hodi Marie v Nome, da lahko preživi še to noč in mogoče še vse druge noči, za veke vekomaj … Glasba Marka Brdnika je elektronski jungle, triphop, v japonski maniri izčiščeni kostumi so delo Nataše Recer.

Ustvarjalci predstave se v želji, da bi odkrili skrivnost ljubezni, pogumno odpravljajo na nevarno ekspedicijo v temno uganko, središče človeka. Sledijo klicu Marie: Povej mi o ljubezni, da jo bom razumela. Povej, kakšna je bila in kakšna bi morala biti. Bodo klecnili pred Blanchino mislijo, ko pravi, ljubezen ne obstaja zato, da bi jo razumeli? Jih bodo uročili čarovniški triki predstave? Jih bo zadela ljubezen? Bo to njihova kazen?