Ludistična pripoved angleškega matematika in pisca Charlesa Lutwidgea Dodgsona s psevdonimom Lewis Carroll je ob izidu (1865) na glavo obrnila angleško mladinsko književnost in resno ogrozila didaktično literaturo tedanjega časa. "Tukaj smo vsi po malem nori," je ponavljajoča izjava fantastičnih likov na Aličini poti. Norost je sinonim za svobodo, drugačnost, posebnost, samosvojost v Čudežni deželi. Pot tja je pot odraščanja, pot k sebi. Alica v borbi proti odraslosti večkrat na dan spremeni velikost, a se ne more odločiti, kakšna bi zares rada bila. Ker ne ve, kaj bi rada, pozabi tudi, kdo je. Z imenom izgubi identiteto. Išče jo v srečanjih z drugimi, z bizarnimi poosebitvami lastnih strahov, predsodkov in čudaštev. Pripadati in ne pripadati hkrati, je Aličin temeljni bivanjski paradoks, s katerim se sooča neusmiljeno in neizbežno – v drugih (in v sebi) prepoznava najbolj nesprejemljive lastnosti, tudi najbolj mračne v podobi Kraljice. "Če ne veš, kdo si, ti bom jaz povedala," ultimativno zaključi Kraljica in glave frčijo naokoli, kot bi se raztreščili strahovi. Alica otrpne, se predrami in se na novo vzpostavljena vrne domov: zelo odrasla, a samosvoja sanjavka.