»Performans naj bi izvajala vsakih sedem let. Kar pomeni, da mi ga ni treba do leta 2020, vendar bom naredila izjemo za izjemen festival.« (Marcia Farquhar, 2016)
Intimne telesne funkcije in ekstremna fizična dejanja so osnovni material za toliko tega, kar se uvršča v umetnost performansa. Taka so tudi nevidna človeška življenja, ki se odigravajo za zaprtimi vrati. Ob ‘zasebnosti nekogaršnjega doma’ marsikdo najprej pomisli na obnašanje odraslih, ki zbuja rahlo nelagodje. Čutila sem, da si moram zamisliti drugačen način soočenja z intimnostjo. Akt preoblačenja je bil rezultat tega razmišljanja. Pomislila sem na oblačenje – pogosto absurden poskus, da se spraviš v pogon ali da vztrajaš, kot je vsakodnevni napor, da se oblečeš, in hrepenenja, ki jih te vsakodnevne izbire predstavljajo.
Leta 1999 sem o sebi mislila, da sem stara. Leto prej sem jih dopolnila 40 in začela razmišljati o svoji garderobi v luči dosežene starosti. Spomnila sem se, da je Mary Kelly pisala o tem, da se je po štiridesetem dokončno poslovila od usnjene jakne. Nekaterih kosov nisem več mogla obleči, obdržala sem jih zaradi njihove sentimentalne vrednosti. Drugi so bili tam, ker so tako ljubko prazni viseli na obešalnikih. Njihova praznost je bila polna njihovih lastnih zgodb. To je bila moja intimna možnost. Domislila sem se, da bi razstavljala svojo garderobo, in šla še dlje: da bi se pred občinstvom v živo oblekla, slekla in znova oblekla in medtem dešifrirala in debatirala o 25 letih oblek. Všeč mi je bila ideja o ženski srednjih let na preprosti modni brvi, ki se v javnem prostoru spravlja na konfekcijsko številko, starost, predvsem pa molk manekenk. To bi lahko delal kdor koli določene starosti.
Performans ni vaja v nečimrnosti. Prej nekaj rahlo majavega, beckettovskega, spominjanje, tuhtanje, celo premetavanje.
MARCIA FARQUHAR je umetnica, ki ustvarja v poljih performansa, fotografije, slikarstva in izdelovanja predmetov. Njena site-specific dela so bila uprizorjena in razstavljena v številnih državah v muzejih in galerijah, pa tudi v predavalnicah, razstavnih salonih pohištva, hotelih, pubih, parkih in rekreacijskih centrih. Performansi Marcie Farquhar so po naravi konceptualni in pogosto iščejo negotovo ravnotežje med predpisanim in nepredvidljivim – družbeno odprti, odražajo okoliščine in so nepopustljivo osredinjeni na življenje in neponovljivi trenutek. V njih pogosto in subverzivno uporablja tudi popularne kulturne forme, kot so televizijske kuharske oddaje, pop-psihologija, modne revije in vodeni ogledi.