Mladi Händel je Agripino z velikim uspehom ustvaril za beneško občinstvo, ki se je v tistem času ponašalo z eno najveličastnejših opernih hiš na svetu. Očarljivo operno delo opisuje zaplete ob nasledstvu rimskega prestola, mladim pevcem pa v odličnih zasukih libreta ponudi niz humornih in karakternih izhodišč za iskrive interpretacije.
Agripina po mnenju sodobnih kritikov velja za prvo Händlovo operno mojstrovino polno svežine in glasbene invencije in velja za eno najpopularnejših v razcvetu baročne opere v 21. stoletju. Je Händlova druga opera, ki je nastala proti koncu njegovih formativnih let v Italiji. V času beneškega zimskega karnevala 1709–1710 je v gledališču San Giovanni Grisostomo doživela kar 27 izjemnih izvedb, njen velik uspeh pa je tedaj komaj 24-letnemu Händlu močno utrdil ugled po vsej Evropi. Operna zgodba temelji na delih Tacita in Svetonija, vendar je libretist likom namenil več lahkotnejšega, včasih tudi komičnega značaja, kot ga imajo sicer v antičnih delih in celo v večini poznejših Händovih oper. Prinaša nam satiričen pogled na politične manevre in osebne zaplete rimskega cesarja Klavdija, njegovih svetovalcev in podanikov ter njegove prebrisane žene Agripine, nadaljevanje zgodbe pa srečamo v mnogo zgodnejši Monteverdijevi operi Kronanje Popeje, ki spremlja peripetije v ljubezenskem trikotniku Nerona, Popeje in Otona.
