Program
Wolfgang Amadeus Mozart Uvertura iz
opere Figarova svatba, K. 492
Wolfgang Amadeus Mozart Koncert za flavto, harfo in orkester št. 1 v C-durU, K. 299
Joseph Haydn Simfonija št. 92 v G-duru, "Oxfordska", Hob. I/92
Wolfgang Amadeus Mozart (27. 1. 1756, Salzburg–5. 12. 1791, Dunaj)
Wolfgang Amadeus Mozart (W. A. Mozart) je prvo glasbeno izobrazbo dobil pri svojem očetu. Njegov oče (Johann Georg Leopold Mozart) je bil izvrsten glasbenik, ki je mladega Mozarta vzgajal s sodobnimi pristopi, pri čemer je Wolfgang svojo nadarjenost razvijal s psihološkim refleksom (želel si je biti boljši od sestre Nannerl, ki jo je v začetkih šolanja posnemal in jo nato tudi prekosal). Iz otroške igre je rasla obsedenost z glasbo; zaradi tega je bil Mozart celo življenje prevzet z glasbo in z vsem dobrim v glasbi.
Mozart se je učil zapletenih skladb po posluhu; njegov zgodnji opus tako izhaja iz prakse improviziranja. Po osmih letih šolanja, se je Mozartov oče odločil, da ga bo predstavil izobraženemu svetu kot »čudež«. V 18. stoletju je to pomenilo, da se je moral mladi Mozart odpraviti na potovanje, ki je zanj predstavljalo šolsko potovanje. Potovanja pa so bila za Mozarta pomembna tudi kasneje. Tako je na enem izmed njih nastal Koncert za flavto, harfo in orkester št. 1 v C-duru, ko je Mozart z materjo marca 1778 (po naročilu svojega očeta) odpotoval v Pariz. Na tem potovanju je žal doživel svojo prvo veliko tragedijo, saj mu je v istem mesecu umrla mati. V Parizu je preživel pol leta, potem ponovno potoval in komponiral, hkrati pa bil v nadškofovi službi, kjer je leta 1781 prišlo do prerekanj. Mozart je bil namreč užaljen, ko so ga na enem izmed potovanj stanovsko namestili pod služabnike. Zamislil se je tudi nad nadškofovo zavrnitvijo, ker mu ni dovolil koncertirati. 9. maja je zaprosil za razrešitev ter se preselil k družini Weber v Mannheim. Tam je spoznal Constanzo, ki je kaj kmalu postala njegova žena, in se z njo preselil na Dunaj. Po vrnitvi na Dunaj je Mozart začel ponovno poučevati; hkrati je vrnitev pomenila začetek njegovega najbolj uspešnega obdobja v življenju. Konec leta 1784 je Mozart postal prostozidar v prostozidarski loži »Zur Wohltätigkeit« (»Za dobrodelnost«).
V tem najuspešnejšem obdobju je opera Die Einführung ponesla Mozartovo ime po večini nemških mest; v tem času je nastala tudi opera Figarova svatba (1786). Iz Dunaja je Mozart še potoval, vendar sta tako on kot žena Constanza, po vrnitvi na Dunaj leta 1789, bolehala. Oktobra 1790 je Mozart igral v Frankfurtu za cesarsko kronanje ter poleti napisal Čarobno piščal in La clemenza di Tito ter prejel anonimno naročilo za Rekvijem. Konec novembra 1791 je že bil priklenjen na posteljo; umrl je 5. decembra istega leta.
Joseph Haydn (31. 3. 1732, Rohrau ob Leithi (Avstrija)–31. 5. 1809, Dunaj)
Joseph Haydn je svojo glasbeno pot začel pri osmih letih, in sicer kot pevec pod vodstvom enega najpomembnejših avstrijskih cerkvenih skladateljev prve polovice 18. stoletja, Georga von Reutterja ml., v stolnici sv. Štefana na Dunaju. V otroških letih se je poleg petja učil igrati tudi violino in klavir. Pridobljeno znanje je dobro izkoristil, saj je leta 1749 začel poučevati, igrati in komponirati. Kmalu je postal asistent italijanskega skladatelja in pevskega pedagoga Nikole Porporija, ki je Haydna v zameno za asistenco učil kompozicijo in petje.
Glasbena pot je Haydna vodila naprej, in sicer je po naročilu skladateljevega delodajalca, grofa Morzina na gradu Lukavec pri Plznu, leta 1759 napisal svojo Prvo simfonijo (D-dur). Že leta 1761 je bil imenovan za drugega kapelnika izredno premožne in vplivne madžarske družine Esterházy.
Medtem ko je Haydn prebival pri Esterházyjih, je sočasno s kompozicijami rasel tudi njegov sloves. V prid temu govorijo naročila kompozicij iz tujine, ki jih je prejemal, in sicer je za tuje naročnike v tem času napisal Pariške simfonije (1785–1786) ter 7 Jezusovih besed. Kljub obilici dela je pogrešal Dunaj in prijatelje. S prihodom novega princa Esterházyjev je smel zapustiti svoje delovno mesto in se je vrnil na Dunaj. Na povabilo violinista in koncertnega organizatorja Solomona je po prihodu na Dunaj dvakrat odpotoval v London. V času londonskega obiska je napisal nekaj najslavnejših skladb: med njimi je tudi Simfonija št. 1 v G-duru, "Oxfordska" (1788) ter prvih šest Londonskih simfonij (1790–1792) in v času drugega obiska drugih šest Londonskih simfonij (1794–1795).
Haydn se je na Dunaj vrnil leta 1795 in, potem ko je v Angliji slišal izvedbo Händlovih oratorijev, napisal oratorij Stvarjenje. Oratoriju so sledili še Letni časi (1801), šest poznih maš ter dvostavčni godalni kvartet (1803), ki je hkrati zadnja Haydnova kompozicija. Haydnovo zdravje je bilo proti koncu vse bolj slabo; umrl je leta 1809
