MATIČEK poje:
Zdaj zapojmo, zdaj ukájmo!
Eden drug'mu ogenj dajmo!
Jeza, žalost, le na stran!
Dan's je moj veseli dan.
TONČEK poje:
Žalostna je duša moja,
misli moje so v Ljubljani.
JERCA poje k Tončku:
Tiho bodi, jaz bom tvoja,
le ostani, le ostani!
VSI: Zdaj zapojmo, zdaj ukájmo!
MOŽJE: Eden drugmu ...
ŽENE: Ena drugi ...
... ogenj dajmo!
Jeza, žalost le na stran!
Dan's je moj veseli dan!
NEŽKA poje k baronu:
Brez zamere, vaša gnada!
Kar sem strila, nisem rada,
pak sem mogla – take smo! Mi dekliči in ženice
za moža in za petice
tako le se mujamo.
GOSPA poje:
Brez zamere, vse sma take,
lepe, zale korenjake
me štemámo, ljubimo.
Če le vendar ni drugači,
kadar se ljubezen spači,
vam, možaki, zveste smo.
BARON poje:
Povasuje vsaka rada,
al je stara al je mlada,
zlasti če je mož neslan.
Potrpimo! Kaj se hoče? –
Kadar pak že ni mogoče,
pak mahnimo tud' na stran!
NEŽKA poje:
Le mahnimo! – Al zadeli,
da bi zlodja v seb' imeli,
nič ne bodo, da vedó!
O, možje, ste pravi tiči,
al vas vendar mi, dekliči,
kadar hoč'mo, ujamemo.
MATIČEK poje:
Je 'n fantič, k' rogé nam stavi,
njemu se L j u b e z e n pravi,
tisti repetnice ima.
Veš zakaj? – Zato da lože
z ene do te druge rože
sem in tja frfulit zna.
VSI: Zdaj zapojmo, zdaj ukájmo!
MOŽJE: Eden drugmu ...
ŽENE: Ena drugi ...
... ogenj dajmo!
Jeza, žalost, le na stran!
Dan's je moj veseli dan!
Vir: Anton Tomaž Linhart: Ta veseli dan ali Matiček se ženi, Wikivir.